Če se kdo od naših umetnikov sprehodi po Cataniji, mestu na vzhodni obali Sicilije, lahko s kančkom ljubosumja opazi, da v tej deželi posvečajo svojim izbrancem malce več pozornosti kot pa v naših domačih logih. Po svojem rojaku Belliniju so poimenovali veliki teater, trg in park ter mu zgradili veličasten spomenik. Pa da ne bo zamere, Gallus ima celo nabrežje, Tartini pa spomenik v Piranu, potem pa se slovenski skladatelji lahko znajdejo samo še v kakšnem imenu lokalnih ulic. Operni skladatelj Vincenzo Bellini, imenovan "labod iz Catanije", je eden treh zlatih fantov belcanta (lepega petja), v častitljivi družbi Donizettija in seveda velikega Verdija. Da pa je človek mojster le-tega, mora znati ustvarjati prelepe melodije, nekaj, kar nam gre v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju težje od rok. Belliniju je melodična linija pela s takim poletom, da je bil nanj ljubosumen celo Wagner. Občudovala sta ga Chopin in Liszt, slednji pa je njegove spevne arije uporabljal tudi za svoje klavirske parafraze. Oboževal ga je tudi stanovski kolega Rossini, po njegovi skrajno prezgodnji smrti pa je zbral denar za spomenik. Človek se sprašuje, kako je Belliniju uspelo v skladateljsko plodnem obdobju zgolj desetih let, umrl je pri rosnih štiriintridesetih, ustvariti toliko uspešnih oper. Če bi osebno moral izbrati res najlepšo arijo vseh časov, bi bila to Bellinijeva Casta diva iz opere Norma. Morda se je naučil umetnosti pletenja spevnih arij tudi v Neaplju, kjer je študiral. Kdo ne uživa še danes ob napolitanskih pesmih? Bellini za svojo opero Mesečnica ni napisal prave uverture. Polno zasedeno dvorano so v tok dogajanja ponesli zvoki rogov ter zbor, ki ima v tej operi res pogosto in zahtevno vlogo. Odlično ga je pripravila zborovodkinja Zsuzsa Budavari-Novak. V trenutku sem postal dobre volje zaradi še dveh razlogov. Za enega je zaslužen Hugo de Ana, režiser, scenograf in kostumograf, ki je prispeval čudovite scenske postavitve in kostume, ki so bili prava paša za oči. V njegovih rokah je bila tudi režija, polna domiselnih preobratov in ljubezenskih zapletov. Hugo de Ana se je s to svojo izredno uspešno postavitvijo Mesečnice proslavil že na mnogih drugih opernih odrih. K moji dobri volji je prispeval tudi odličen orkester s koncertno mojstrico Oksano Pečeny Dolenc, seveda pod zanesljivim vodstvom dirigenta Simona Robinsona.
Mesečnica, na pol resna opera, v italijanski terminologiji imenovana opera semiseria, naj bi delovala tako resno kot tudi sproščujoče komično. Vendar, časi se spreminjajo in današnje občinstvo tako stilno usmerjenost glasbene drame razume bolj po njeni zabavni plati. Opera je v dveh dejanjih. Ljubezensko idilo Amine in Elvina poruši prihod neznanca, grofa Rodolfa, ki pri Elvinu zaneti požar ljubosumnosti. Amino nosi luna ter se zaradi tega ne zaveda, kaj v spanju počne. Grof Rodolfo jo zaloti v tem stanju, skuša ji pomagati, prime jo za roko. To vidi Lisa, lastnica taverne, nekdanja Elvinova zaročenka. Dogodek izkoristi v svoje namene in napačno sklepa, da Amina Elvina vara. Nesrečna ljubezenska nit se pretrga, Elvino razočaran prekliče zaroko, svoji zaročenki ne verjame, da je nedolžna. Zgodba se dodatno zaplete, ko se Elvino sklene poročiti s svojo nekdanjo ljubeznijo Liso. Tik pred poroko pa se v vas vrne grof Rodolfo, edini, ki lahko priča o Aminini nedolžnosti. Da je resnično mesečnica, se na lastne oči prepričajo tudi vaščani. Nekoč pretrgana nit se tako zopet sklene in Amina se lahko poroči z Elvinom.
Kraljevala je basovska vloga grofa Rodolfa, ki jo je odlično odpel Luka Brajnik
