Ko je pred stoletjem razpadla "večna" habsburška monarhija, je zunaj okvira novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ostala kar tretjina slovenskega etničnega ozemlja. Nespoštovanje obljubljenih pravic narodnih manjšin so na svoji koži kmalu začutili tako Slovenci na Madžarskem kot v Avstriji, še posebno pa tisti za rapalsko mejo, kjer jih je ostalo največ. Številni so svoje domove na frontni črti morali začasno zapustiti že med vojno, a emigracija v pravem pomenu besede se je začela po tem, ko je Primorska postala del Kraljevine Italije, katere tradicionalni protislovanski nacionalizem je kmalu dobil še brutalnejšo fašistično preobleko. Primorski begunci kot prve žrtve fašizma v Evropi so svobodo iskali predvsem med rojaki na slovenskem Štajerskem, kjer se je po desetletjih nemško-slovenskega spopada za dušo dežele in njenih ljudi začel intenziven in vseobsegajoč proces slovenizacije javnega prostora in življenja. Še posebno v večjih mestih, kot je bil še do včeraj nemški Maribor, ki ga ni bilo mogoče učinkovito posloveniti brez pritoka večjega števila izobraženih, narodno ozaveščenih in obenem v veliki meri jugoslovansko usmerjenih priseljencev iz drugih slovenskih dežel, na prvem mestu Primorcev.
Ob zgodovinsko in literarno dobro raziskanem največjem "primorskem" mestu se je kar malce pozabilo na dejstvo, da so se primorski Slovenci preseljevali tudi v druga štajerska mesta in kraje. Resda njihovo število in vloga nista dosegala mariborskega obsega, a tudi na Celjskem, sploh pa v mestu ob Savinji, je njihova skupnost pomembno prispevala k razvoju gospodarskega, upravnega, prosvetnega, kulturnega in družabnega življenja ter okrepila njegov slovenski značaj in podobo. To vrzel v kolektivnem spominu je vsej deloma zapolnila letošnja razstava o primorskih Slovencih na Celjskem, ki smo jo že pred poletjem postavili v Muzeju novejše zgodovine Celje in bo naslednje leto gostovala tudi v Mariboru. Njena avtorica, mimogrede tudi sama Primorka, je na njej zbrala življenjske zgodbe več kot dvajsetih primorskih družin, ki so pristale in ostale na Celjskem. Zaradi dobrega odziva se zbiranje zgodb, pričevanj in predmetov nadaljuje, a že zdaj je mogoče ugotoviti, da je celjskih Primorcev in njihovih potomcev dosti več, kot smo predvidevali. Podobno velja tudi za njihovo zapuščino in dediščino, pri čemer nekateri posamezniki še posebno izstopajo.
Kot na primer fotografski mojster Josip Pelikan, ki je leta 1919, pri svojih štiriintridesetih letih, dokončno zapustil domačo, zdaj že italijansko Idrijo in se odpravil v Brežice, mesto svoje žene, kjer sta imela še en atelje. Na poti se je bolj ali manj naključno ustavil v Celju in tam izvedel, da je na prestižni lokaciji, v bližini železniške postaje ter hotelov Union in Evropa, na prodaj hiša s steklenim fotografskim ateljejem, ki je nekoč pripadala celjskemu fotografu Martinu Lenzu. Podjetni Pelikan je očitno zaslutil življenjsko priložnost, kupil objekt, o čemer je 9. 9. 1919, pred skoraj natančno 99 leti, poročal tudi mestni časopis Nova doba, in se za stalno naselil v Celju. Hitro je zaslovel po svojih ateljejskih portretih ter promenadnih in panoramskih posnetkih, ki so nastajali na njegovih številnih poteh. Kot del novonastale slovenske mestne elite je postal prvi fotograf najpomembnejših družabnih in političnih dogodkov, kot je bil prvi obisk prestolonaslednika Aleksandra v Celju junija 1920. Kmalu je odprl še podružnici v turistično-zdraviliških Rogaški Slatini in na Dobrni, redno fotografiral tudi v Laškem in Rimskih Toplicah. Posledično se je njegov priimek tako zavlekel pod kožo tukajšnjega prebivalstva, da je postalo že skorajda sinonim za fotografa. Tako so ljudje na deželi še po drugi vojni znali povedati, da se gredo slikat k Pelikanu, pa čeprav je šlo za kakšnega drugega fotografa. Takšnih in drugačnih "pelikanov" oziroma fotografskih obrtnikov je bilo na slovenskih tleh na stotine, a le redki so zmogli svojo fotografsko dejavnost kontinuirano ohranjati skozi vse razburkano dvajseto stoletje. Josip Pelikan namreč ni bil le mojster fotografije, temveč, gledano z distance, tudi mojster preživetja.
Posledice njegovega vijuganja med različnimi režimi in oblastmi so z zgodovinsko-dediščinskega vidika zgolj pozitivne, saj je tako za njim ostal veličasten opus
