Razvojne razlike med regijami, razkorak med vzhodom in zahodom, še posebej pa fokus na center in favoriziranje centra in potreba po skladnejšem in policentričnem razvoju so že dolgo in vztrajno ponavljajoče se ugotovitve in izhodišča, s katerih se zastavljajo regionalni razvojni programi oziroma širša regionalna politika. Ves čas je ne glede na opredeljevanje vsebinskih izhodišč, ki so v kakem obdobju v ospredju in zadevajo področja razvoja, skupno vsaj še nekaj: razlike v zmožnosti razumevanja in realnega dojemanja kakovosti in perspektiv življenja v regijah. Da je skladnejši, enakomernejši in policentričen razvoj nujen, je gotovo strinjanje v načelih, a realnost in praksa se od načel še vedno oddaljujeta.
Dobro sicer opozarja direktorica Regionalne razvojne agencije za Koroško Karmen Sonjak, ko ugotavlja, da so eno statistični kazalniki, drugo pa dejanski občutek življenja v regijah, še posebej v delu ustrezne infrastrukture in kakovosti življenja v bolj od centra odmaknjenih regij. Seveda so statistike potreben, tudi oprijemljiv okvir, ki, čeprav vselej z zakasnitvijo, zaznavajo in analizirajo dejansko stanje in so za vsakršne nadaljnje korake pri načrtovanju strategij razvoja neizbežne. Ugotavljanja napredkov in zaostankov so tako vedno umeščena v širše kontekste in primerjave, napredek oziroma zaostanek posamezne regije je na neki način vedno pogojen tudi s kondicijo drugih, ne le lastnim tempom. Tako bodo nekatere regije, posebej in tradicionalno na severovzhodu, kljub manjšim premikom do neke mere vselej stopicale na mestu ali celo nazadovale, če ne bo hkratnega preobrata v razmisleku in delovanju - ta pa terja dejansko željo in ukrepe, ne le prevečkrat izraženo simbolno težnjo po decentralizaciji.
Morda bodo šibkejši tokrat močnejši odziva
Spodbudno je, da bo Slovenija tudi na področju regionalnega razvoja prejela več kohezijskega evropskega denarja, tudi razvitejša zahodna kohezijska regija, za katero je bilo sprva pričakovanega manj. A hkrati bo pomemben najboljši možni izkoristek (kar je sicer tudi izmuzljiva kategorija). Koronakriza bo različno zarezala ob različnih izhodiščih regije in s tem tudi različni prilagodljivosti in zmožnosti na (re)akcije, tudi zato, ker druge izbire pravzaprav niti nimajo in morajo dosedanje zaostanke oziroma izgube pretvoriti v nove priložnosti. Ni prvič, da iz regij opozarjajo, da morajo razvoj opredeliti sami, s terena in na terenu, in najti potenciale, ki jih programsko sicer v vsakem primeru usmerjajo širše, krovne agende. Ne glede na različna izhodišča regij pa bodo po koronakrizi ključne predvsem prilagoditvene oziroma odzivne sposobnosti, ki bodo ob realnem detektiranju dejanskega stanja terjale nov poriv. Ob več neznankah in negotovosti je jasno vsaj to, da brez mladih, opremljenih z znanjem in veščinami, inovativnimi pogledi in kreativnimi, bolj domišljenimi rešitvami za prihodnost, to ne bo mogoče.