Pisma Božičku

Vojislav Bercko
03.12.2020 03:30
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Božiček mi je zagotovil, da že ima mednarodno potrdilo za potovanje: lahko potuje povsod in deli darila vsem otrokom sveta. In še: za Miklavža ne velja prepoved gibanja. Mora pa vedno spoštovati medsebojno razdaljo, si redno umivati roke in kljub svoji dolgi beli bradi nositi zaščitno masko.

To sta zapisa, ki so jih otrokom v svojih deželah v minulih dneh namenili italijanski premier Giuseppe Conter ter belgijska notranja ministrica Annelies Verlinden in minister za zdravje Frank Vandenbroucke. Italija in Belgija sta sicer državi, ki sta bili še pred tednom ali dvema v družbi Slovenije in nekaterih drugih držav v evropskem vrhu po statističnih kazalnikih nove krize. Zdaj se je njuna krivulja obrnila navzdol, pri nas pa še kar skače kot zapis EKG, malo dol, malo gor. In kaže, da se epidemija na sončni strani Alp nikakor noče umiriti.

Zakaj torej take razlike med državami, ki so bile še pred dnevi v istem temnordečem območju? Nihče nima natančnega odgovora, niti epidemiologi ne. Vsaka država v Evropi je sprejemala protikoronske ukrepe po svoje, niti ne ob istem času, kaj šele obsegu. Toda vsaj dvoje bode v oči: Slovenija je bila med prvimi članicami EU, ki so se odločile za strogo, četudi ne popolno zaprtje javnega življenja, pa se številke v zadnjih dobrih petih tednih življenja s policijsko uro in številnimi drugimi omejitvami niso izboljšale. Drugod so se, v Franciji denimo v zadnjem tednu za 50 odstotkov. Pa so tudi oni imeli odprta podjetja. In drugo: v številnih državah so kljub skrajno zaostrenim razmeram državniki komunicirali z ljudmi mirno, spodbudno, pri nas pa večinoma oziroma v celoti grozeče. In še, marsikje so imeli glavno besedo epidemiologi, ne politiki. Slednji so v prvi vrsti sledili navodilom stroke, tiskovne konference so bile sklicane takrat, ko so lahko kaj bistvenega povedali. Pri nas pa že mesece praviloma dvakrat dnevno dobimo rafale slabih novic in groženj, da bo le še huje. Ker ljudje menda niso pridni.

Za zaupanje gre, opozarjajo strokovnjaki vseh panog. Ljudje se lažje odrečejo nekdaj povsem običajnim stvarem, načinu življenja, če zaupajo tistim, ki jim sporočajo, da je to danes nujno, da bo čez nekaj časa bolje. Morda najboljši primer tega sicer leži na povsem drugi strani sveta, na Novi Zelandiji, a je tako nazoren, da bolj ne bi mogel biti. Tamkajšnja mlada premierka Jacinda Ardern je z ljudmi delila svoje skrbi, a tudi optimizem, pa četudi je bila zaradi dosti manj primerov okužb kot v Evropi prisiljena uvesti dolgotrajna zaprtja. A ljudje so ji preprosto zaupali in morda tudi zato upoštevali vse predpisano ter jo na koncu na volitvah nagradili z novo prepričljivo zmago.

Razlika med dobrimi in manj dobrimi politiki se v krizi še najbolj kaže. Prvi potegnejo državljane za seboj z dobrimi zgledi, drugi poskušajo to doseči zgolj z grožnjami. Da, za zaupanje gre.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta