Rokenrol poeti z najdaljšim stažem

Aleš Kocjan
10.11.2017 06:11
Devetnajst studijskih albumov, šest koncertnih plošč, posnetih v živo, in na tisoče koncertov po celem svetu, največ pa seveda na območju nekdanje Jugoslavije. To je le drobec sledi, ki jih v 40-letnem obdobju pustošenja po koncertnih odrih brez premora pušča za seboj legendarna beograjska zasedba Riblja čorba.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek
Andrej Petelinšek
Marko Pigac
»Podatek, da so prvi podrli rekord 500.000 prodanih plošč, prišli prvi na tisti pravi MTV in da živijo od rock muzike – od smeri, ki so si jo postavili konec 70. in od nje niso odstopali – še danes, je nekaj, o čemer lahko mnogi glasbeniki le sanjajo. Čeravno je njihovo kariero v devetdesetih zaznamoval izlet frontmena Bore Čorbe v politiko, kar jim je zaprlo veliko vrat, recimo na Hrvaškem, v BiH, tudi v Sloveniji pa še kje, posredno in neposredno, veljajo še danes za enega boljših koncertnih bendov daleč naokoli,«
»Prav škoda je, če ne že katastrofa, da današnja mladina in študentarija rasteta ob harmoniki in čurimuri poneumljanju, kar se čuti pri izgubi njihove lastne identitete,«
»Bora Čorba bo v neposrednem stiku tudi z različno mislečimi vedno našel sogovornika, ki bo na koncu od njega odšel prepričan,«

Bora se zna vživeti v kožo slehernika

Momčilo Bajagić - Bajaga
»Težko vprašanje, zakaj je velik bend,«
Vanja Alič
»Bora Đorđević je gotovo eden največjih rokenrol poetov, če ne največji in z najdaljšim stažem – vsaj kar se rokenrola tiče, če ne štejemo zraven šansonjerjev, kot je bil Arsen Dedić in še kdo. Pomembno vlogo igra konec 70. in 80., prelomna leta za rokenrol v smislu pisanja angažiranih tekstov. On je bil enfant terrible jugoslovanske glasbene scene, saj je prišel na plano s čisto novo poetiko. Brez dlake na jeziku je znal v uličarsko govorico zapakirati vsebino, ki je kljub vsemu ohranila umetniško vrednost, hkrati pa se je dotaknila slehernika. Preprosto zato, ker se je Bora vedno znal vživeti v kožo slehernika,«
»Takrat je znal prodreti v dušo razmišljujočega Jugoslovana in govoril skozi njega.«
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta