(TEST) Fiat tipo cross 1,5 GSE DCT7: Tisti, ki kraljuje v ozadju

Za Fiatovega tipa težko rečemo, da je avto, ki izstopa v ospredju, med sebi podobnimi. Ima nekaj prepoznavnega italijanskega dizajna, ki se mu uspeva identificirati kot malce sodoben, še bolj pa kot brezčasen. Začel se je kot limuzina pred osmimi leti, kot Fiatov prispevek v C-segmentu, brez nekih hudo naprednih rešitev, pozneje sta sledila še karavan in kombilimuzina. Avto, ki je po rodu iz Fiatove tovarne v turškem Tofašu, je bil skorajda mišljen kot nizkocenovnik, z motorji, ki pač so na voljo, brez digitalizacije, za tiste, ki potrebujejo cenovno ugoden avto, ne da se ure in ure odločajo po seznamu osnovne in dodatne opreme.

A ko so minevala leta, je tudi Fiat, zdaj del Stellantisa, dobival dostop do skladiščnih polic drugih in brez večjih naporov v fitnesu avtomobilske industrije začel graditi svoje mišice. Notranjost se je digitalizirala z zasloni, avto je dobil še četrtega pripadnika - povišano in rahlo bolj zaščiteno različico Cross z vsemi prednostmi, ki jih ta prinaša. In potem je tu še motor, ki je dobil še električnega pomočnika. Osnovni 1,5-litrski turbo premore 96 kW (130 KM), zraven pa se vmešava še 48-voltni zaganjalnik, ki tudi polni baterijo. Sam po sebi ima 15 kW dodatka in 55 Nm navora, ker da nekaj več poskočnosti, nekaj manjšo porabo in avto pri počasnih premikih žene samo elektrika.

Seveda je vse skupaj pogojeno z zelo nežno nogo, saj se potem hitro priklopi še bencinski motor in vse postane precej glasno, sploh če je voznik zahtevnejši pri pospeševanjih. Saj, hibridni tipo leti, ni pa to njegova primarna želja.

Skočimo najprej na notranjost - merilniki so še ohranili analogni del, je pa na sredi večji zaslonček, ki prikazuje klasično oblikovani merilnik hitrosti ali pa kaj drugega po želji voznika. Na sredi je na zdaj koncernski Stellantisov infotainment z večjim zaslonom, občutljivim na dotik, a prejšnje generacije, kar pomeni, da je malce počasen, pa tudi ne izkorišča cele površine, ko prikazuje na primer vzvratno kamero nizke ločljivosti. Sedeži so solidni, ponujajo dovolj udobja, ni pa zdaj tipo z njimi neka prostorsko razvajajoča limuzina, večjim bo napoti sredinski tunel, ki omejuje prostor za voznikovo desno koleno. Tudi zagon motorja z gumbom je stvar, ki bi jo lahko naredili bolje - predvsem želi nekaj daljši pritisk za vklop ali izklop motorja, na kar se je treba navaditi. Prtljažnik meri 440 litrov, je pa precej globok ali drugače povedano, nakladalni rob zadnjega dela je precej visok.

Tipo cross je zdaj na voljo tudi s prilagodljivim tempomatom, ki z držanjem voznega pasu in razdalje pred sabo omogoča nekaj samodejne vožnje. Sedem dodatnih centimetrov pod avtomobilom obljublja brezskrbna parkiranja čez robnike in vožnjo po makadamskih cestah, za optično diverzifikacijo od preostalih članov družine Tipo pa so tu zaščitne plastike spredaj, zadaj, na pragovih in plastičnih obrobah kolesnih lokov.

Podvozje je nekje v zlati sredini, dobro blaži neravnine, zna biti tudi glasno in se tudi malce bolj nagiba. Občutek čez volan je precej sterilen in neinformativen - tudi tipo ima gumb City, ki naredi volan še bolj mehak, tam pa je povratnih informacij še manj. Na papirju avto obljublja porabo 5,2 litra, v praksi pa bo kaka dva litra več.

Cena? V osnovi z opremo GSE znaša 29.404 evre, dodatno je imel testni avto še kovinsko sivo barvo za 590 evrov, sistem za opozarjanje na mrtvi kot in samodejne dolge luči za 350 evrov in paket z brezkontaktnim zaklepanjem, brezžičnim polnjenjem telefona, nekaj dodatnimi nastavitvami voznikovega sedeža in USB-vhodi zadaj za 590 evrov, skupaj 30.934 evrov.