V začetku osemdesetih let je Peugeot veljal za najbolj konservativnega od vseh treh velikih francoskih proizvajalcev. Čeprav je že na začetku sedemdesetih drzno vstopil v svet malčkov z modelom 104, so pri levji znamki še vedno stavili na velike limuzine, kot sta bili 504 in 505. Filozofija voznikov in s tem kupcev se je v tem obdobju drastično spremenila – za vsakodnevne opravke so ljudje potrebovali majhne, poceni in vsestranske avtomobile in Peugeot je imel odgovor – model 205 je postal eden najbolj uspešnih avtomobilov. Čeprav je imel številne konkurente, nobeden od njih ni vzdržal kar 15 let in potem zmagal še z naslednikom. Avtomobilski zgodovinarji danes priznavajo, da je bil prav model 205 tisti, ki je obrnil pot Peugeota iz silno povprečnih let proti zvezdam.
Pot modelu 205 je tlakoval Peugeotov prevzem Chryslerjeve evropske divizije Simca, kjer so že imeli izkušnje z malimi avtomobili, kot sta simca 1100 in hillman imp. Razvoj projekta M24 je tekel vse od leta 1977 kot zamenjava za 104 in talbota sambo. Malčka so predstavili 24. februarja 1983, in čeprav je za las izgubil naslov evropski avto leta (odnesel ga je fiat uno), je potem 205 užival večji ugled z boljšo kakovostjo in precej večjim povpraševanjem kot njegov italijanski konkurent. 205 je bil eden od petih malih evropskih avtomobilov, ki so si sledili eden za drugim, preostali so bili uno, druga generacija ford fieste, opel corsa in nissan micra.
Prav Jean Boillot, član upravnega odbora podjetja, je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja v zahtevnem obdobju podjetja zasnoval ambiciozen projekt M24, ki ne bi bil zgolj mestni avtomobil, temveč tudi vsestransko uporabno vozilo za enostavno vožnjo tako po mestu kot zunaj njega, s katerim bi se lahko prevažala manjša družina in bi bil hkrati cenovno ugoden.
Kar nekaj časa je javnost mislila, da je tako kot ostale peugeote narisal Pininfarina, vendar je 205 delo hišnih oblikovalcev pod vodstvom Gerarda Welterja, je pa italijanski studio potem za tolažbo smel ustvariti kabrioleta. 205 je prinesel prepoznavne elemente, ki jih je znamka še dolga leta uporabljala pri ostalih modelih, vključno z masko z letvicami in levom na sredi in okrasnimi letvicami med zadnjimi lučmi. Pod minimalistično in uporabno notranjostjo je podpisan sloviti Paul Bracq, ki je bil takrat del Peugeotove ekipe. V osnovi je bila cela armaturna plošča narejena iz plastike, s preprostim merilnikom hitrosti, analogno uro in kazalcem za gorivo ter gumbi za zračenje na vrhu sredinske konzole. Bistvena je bila prostornost, ki je v 3,71 metra dolgi kombi limuzini sprejela štiričlansko družino in kar nekaj prtljage.
V 15 letih so naredili 5,28 milijona primerkov, njegovo rekordno številko za znamko je potem prehitel naslednik, 206
Peugeot 205 je bil eden prvih avtomobilov, ki ga je pospremila izdatna marketinška kampanja. Za 205 se je prijel naziv magična številka, z njim so posneli nekaj zares drznih oglasov, kot je tisti v slogu Jamesa Bonda, kjer 205 vozi čez zaledenelo jezero, vojaško letalo pa ga skuša zadeti z bombami. Spot je ustvaril Gerard Pires, ki se je mnogo let pozneje podpisal tudi pod Besonov Taksi, kjer nastopa Peugeot 406.
Model 205 je sledil tehničnim trendom in je imel posamično obešena kolesa, spredaj MacPhersonove noge, zadaj pa vodila s torzijskimi palicami. Sploh zadnji del je bil tehnični biser, minimalističen in kompakten, kar je omogočalo obilico prostora v prtljažniku. Zgodnji peugeoti so uporabljali motor X iz starejšega 104, ki je bil razvit skupaj z Renaultom za manjše avtomobile, od leta 1987 naprej pa sta ga zamenjali seriji XU in TU, razviti pri PSA. Razpon motorjev je bil od 954 do 1905 cm3, opremljeni pa so bili s klasičnimi uplinjači in vbrizgom goriva. Peugeot je v 205 vtaknil tudi XUD dizelski motor, ki ga je prvi dobil citroen BX. Dizelski motorji so imeli podobne zmogljivosti kot bencinski, a s precej več navora in nižjo porabo, zato je 205 tudi prvi malček, ki je osvajal z dizlom.
Konec osemdesetih je dobil 205 kar nekaj novotarij, videza pa se v vseh 15 letih niso drastično dotikali. Tako je leta 1990, čeprav star že sedem let, dobro pripravljen pričakal francoskega konkurenta, Renaultovega clia. Tudi Fiesta in VW Polo sta že bila prenovljena, a leta 1990 je med novinarji še vedno prevladovalo mnenje, da je 205 tisti, ki postavlja lestvico. Jeremy Clarkson je zanj rekel, da je "instantna sodobna klasika".
Svojo nalogo je 205 opravil šele leta 1993, ko je Peugeot lansiral modela 306 in dve leti prej 106, vseeno pa je bilo do njegovega konca še kar nekaj let. Zadnji primerki so šli s tekočih trakov v Argentini in Franciji. In čeprav je imel 205 kar dva naslednika, je pritisk javnosti pripomogel k temu, da so Francozi ustvarili neposrednega naslednika, model 206, ki je prav tako postal zgodba o uspehu. Vsega skupaj je bilo prodanih 5,278.050 vozil. Uspešnost 205 je sredi osemdesetih pripomogla k odločitvi šefov, da ugasnejo znamko Talbot.
Peugeot 205 je bil narejen s tremi ali petimi vrati, bil je na voljo kot kabriolet in tudi kot komercialno vozilo, ki so ga predelovali pri Gruauu in Durisottiju. Osnovni litrski štirivaljnik je razvijal 32 kW (44 KM), osnovni 1,8-litrski dizel pa 43 kW (59 KM). Leta 1984 je Peugeot predstavil različico 205 GTI z 1,6-litrskim motorjem s 77 kW (105 KM), tri leta pozneje pa je z novo glavo motor razvijal že 86 kW (117 KM). Na koncu je 1,9-litrski štirivaljnik zmogel 94 kW (126 KM), potem pa so ga s katalizatorjem zadušili na 90 kW (122 KM). GTI je bil kot športna različica ikona zase – s posebnimi platišči in nekaj kozmetičnimi dodatki je bil predhodnik »hot hatchev«, malih navitih kombilimuzin. Podobna reč je bila tudi leta 1993 narejena različica STDT, GTI s turbodizelskim motorjem. Leta 1989 so v paleto dodali še 205 rallyje, ki je bil cenejša različica GTI-ja z 1,3-litrskim motorjem s 76 kW (103 KM) in manj opreme.
Poglavje zase pa je bil 205 T16, s katerim je Peugeot vstopil v svet rallyja in skupino B, ker so pravila zahtevala tudi 200 serijskih primerkov za običajne smrtnike. Avto so razvili in izdelali pri Heuliezu, kjer so dobili le golo školjko. Tam so potem odrezali zadnji del in za B-stebričkom dodali požarno steno, za njim pa cevasto strukturo. Motor, za osnovo so vzeli blok dizelskega XU, je imel 16-ventilsko glavo in je bil nameščen sredinsko s pogonom na vsa štiri kolesa. Vseh 200 serijskih primerkov je bilo temno zelenih razen prvega, ki je bil prebarvan v belo in odet v sponzorske barve ekipe. Razen videza z rally različico maloserijski 205 T16 ni imel veliko skupnega. Imel je 1,8-litrski motor s 147 kW (200 KM) in 255 Nm navora z dodatkom turbo polnilnika in Boschevega vbrizga goriva, več kot pol manj od rally dirkalnika, kjer je motor razvijal okoli 600 konjev. Podvozje so zaradi pravil ohranili enako kot pri Skupini B.
Tovarniška ekipa Peugeot Talbot Sport pod vodstvom aktualnega predsednika FIA, Jeana Todta, je bila najbolj uspešna v zadnjih dveh letih Skupine B, preden so jo prepovedali. Avto je zmagal na 16 rallyjih za svetovno prvenstvo, zadnjič na angleškem RAC Rallyju 1986, osvojili pa so tudi oba naslova prvakov, tako leta 1985 kot 1986, prvič je postal prvak Timo Salonen, 1986. pa Juha Kankkunen, na polovici sezone 1986 že z izboljšanim 205 T16 Evo2. Ko je bilo razvpite Skupine B konec, je Jean Todt, ki je znamko leta 1984 pripeljal v rally, predlagal, da se z 205 T16 udeleži še dirke Pariz–Dakar. Tam je leta 1987 zmagal Ari Vatanen, 1988. pa Juha Kankkunen.
Model 205, točneje T16, je leto dni po svojem rojstvu posodil gene za prvi Peugeotov koncept Quasar, ki so ga pokazali na avtosalonu v Parizu. Mali športni avto z dvema sedežema in odprtim motorjem zadaj nikoli ni našel poti v serijsko proizvodnjo, danes pa ga lahko vidimo v Peugeotovem muzeju.
