(TEST) Toyota proace city verso: družinsko uporaben osebni dostavnik prikupnega videza

Naraščajoča popularnost športnih terencev ima tudi širši vpliv - zaradi nje denimo upada zanimanje za kompaktne limuzinske kombije, iz istega razloga pa pridobivajo kompaktni osebni dostavniki. Sem sodi tudi družina tovrstnih vozil koncerna PSA (berlingo, rifter), ki je lani dobil še enega brata, toyoto proace city.

''Zamenjava značk'', kot temu popularno rečejo Britanci (''rebadging''), zdaj že ne sme biti več presenečenje in sem torej sodi tudi proace city. V njem, če odštejemo logotipe, s širšega tehničnega stališča zatorej ni dosti Toyotinega, toda današnjega povprečnega kupca zanima vse prej kot to: takšen kupec kupuje znamko in (oziroma) z njo povezane vrednote, torej imidž, uslugo, storitev, zanesljivost in tako naprej. Če so pri Toyoti potrdili ta projekt, so to verjetno storili šele, ko so se prepričali, da avtomobil izpolnjuje vse prej zapisano.

Tudi ni nova ugotovitev, da so si današnji avtomobili znotraj primerljivega razreda (pa tudi zunaj njega) vse bolj podobni, in to še zlasti velja za dve vrsti: za terenske pickupe in morda še bolj za takšne kompaktne osebne dostavnike. In zato velja to tudi za proace city verso, pri čemer dodatek verso pomeni, da gre za osebno različico, medtem ko je proace city dostavnik oziroma gospodarsko vozilo.

Proace city verso (PCV) je tako klasičen predstavnik svojega razreda. Zadek je kvadrate oblike, zato je v njem takšen tudi (ogromen) prostor, kar mu gre seveda šteti v plus. Z enako višino potniškega dela pride tudi visoka notranjost, ki sicer, razen za res najvišje potnike, ni kaka prednost, z izjemo velikega prostora na polici nad prednjo šipo. A tudi notranja širina navduši, saj so trije sedeži enakih mer v drugi vrsti zadosti široki tudi za povprečnega odraslega.

Zadnja vrata so dvižna (kar je po nekem nepisanem pravilu značilnost osebnih različic, dostavniki imajo deljiva krilna), in ker je avtomobil visok (ko so odprta), so tudi dolga, v celem pa zato velika in dokaj težka za zapiranje. Značilna za to vrsto so še drsna bočna vrata, ki omogočajo lahek dostop na zadnjo klop, a jih je tu težko zapreti od zunaj in še težje (ter bolj nerodno) od znotraj.

Marsikateri voznik bo pohvalil še dokaj visoko sedenje, lahkotno vožnjo (tudi zaradi kar 3,3 zavrtljaja volanskega obroča, kar je danes lastnost le še dostavnikov), pa tudi obvladljivost pri vožnji nazaj zaradi že omenjene kvadraste oblike zadka s povsem navpičnim zaključkom.

K družinski uporabnosti sodijo poleg naštetega še številni notranji predali z veliko skupno prostornino (a so žal nekateri le pogojno uporabni), poklopljivo naslonjalo sovoznikovega sedeža, dve mizici na hrbtih prednjih sedežev, tri pritrdišča Isofix v drugi vrsti, dve višini čvrste police prtljažnika in še kaj, nekaj tega pa potrjuje še dejstvo, da želi tudi PCV ugoditi dosedanjim lastnikom srednje velikih limuzinskih kombijev.

Glede na tehnična izhodišča in družinsko namembnost se je modro odločiti za dizelski stroj in za zmogljivejšega izmed obeh. Njegov navor je dovolj velik, da zmore biti kos masi, obremenitvam in predvsem aerodinamiki tudi pri vožnji po naših avtomobilskih cestah z dokaj strmimi vzponi. V isti sapi je motor prav tako precej varčen vse do bolj živahne, dinamične vožnje. S takšnim pogonom pride tudi razmeroma kratka prva prestava, ker pa so dizli v spodnjem področju vrtljajev bolj leni, je vseeno treba v mestu pri počasni vožnji bolj pogosto pretakniti iz druge v prvo prestavo.

Vsega ni mogoče imeti; čeprav je do tule takšen PCV idealen družinski avtomobil, vključno z več kot solidnim avdiosistemom, ima avtomobilska kombinacija osebnega življenja s poslovnim (pa ne velja le za PCV) svoje slabosti: zaradi čvrste pregradne stene za zadnjo klopjo je uporabnost prostora okrnjena.