(TEST) Nova corsa je nastala na isti platformi kot DS3 crossback, 208 in 2008

Corsa je kljub temu še vedno avtomobil z Oplovim obrazom, tudi z zadkom. Videz je vendarle evolucija prejšnjega corsinega, bolj pomembno pa je, da je pri tem, da je centimetrsko zrasla v dolžino in širino, zdaj tudi štiri centimetre nižja. To so razmerja, ki se pri avtomobilu poznajo.

Znotraj se francoski vpliv nekoliko bolj pozna, a gre zvečine za malenkosti. Tako je denimo potovalni računalnik zdaj drugačen (drugačen način podajanja informacij), krmili pa se ga z obvolansko ročico (in nič več z navolanskim gumbom). Ne moti, morda je celo bolj praktično kot doslej pri oplih. Druga stvar je osrednji zaslon, ki je enak kot v citroënih, vključno z meniji in do neke mere z grafiko. In z enim samim klasičnim gumbom. Škoda.

K sreči pa so se pri Oplu odločili, da iz menijev izločijo dve funkciji - z gumboma, ki ju po treh dneh dosežeš miže, se izklopita sistem stop/start in sistem za nadzor vožnje znotraj prometnega pasu, poleg tega je iz menijev izločena tudi klimatska naprava, ki se jo zato prav tako lahko krmili brez odvračanja pogleda s ceste. Pohvalno.

Sicer si pa notranjost - v splošnem in v takšnem paketu opreme - zasluži pohvalo: pretežna črnina ne moti, ker je okusno ozaljšana z rdečino (armaturna plošča, sedeži, šivi) in nekaj beline (sedeži), vse skupaj pa deluje očesu prijetno. Klavirska (svetleča) črnina pred voznikom ni nujna, sivina pred sovoznikom je dosti boljša rešitev. Prijetno je gretje sedežev in volanskega obroča, tudi učinkovitost (sicer točne) klimatske naprave, navsezadnje pa velja pohvaliti še čista in pregledna merilnika.

Sedeža omogočata manj bočne opore, kot obljublja videz, ker so opore dokaj mehke, je posebej pohvalna dolžina sedalnega dela. Si pa grajo zaslužijo odlagalna mesta, vključno s predali: čisto povsod gre za trdo plastiko, po kateri se trši predmeti med vožnjo glasno premikajo. In mesta za pločevinke ne zmorejo dobro držati pollitrskih plastenk.

Testna corsa je imela srednji paket opreme (žal denimo brez pametnega ključa), ki je za le evrskega stotaka cenejši od najdražjega, in srednje zmogljiv bencinski motor. To je Peesajev trivaljni turbo sodobne zasnove - za velik navor in za (tudi izmerjeno) majhno porabo goriva. Elektronika sicer svetuje pod 1500 vrtljaji v minuti pretakniti navzdol, a motor v četrti prestavi (okoli 45 kilometrov na uro), če ni ravno vzpon, prav lepo vleče tudi od okoli 1300 vrtljajev naprej. V tretji prestavi je brez težav mogoče voziti stalnih 30 kilometrov na uro (1300 vrtljajev), kar daje vedeti, da je vožnja z njim lahko nestresna in lagodna.

Zmogljivosti motorja so takšne, da bi ga lahko pri Oplu označili tudi kot GSi, je pa res, da za GSi ni dovolj odziven, agresiven in - glasen. Toda kljub temu je mogoče z njim dosegati visoka hitrostna povprečja, kar pomeni, da daljše poti ne predstavljajo stresa ne za pogon ne za potnike. Je pa, jasno, (tudi) ta turbo trivaljnik drugačen od nedavnih običajnih bencinskih motorjev: do kakih 1200 vrtljajev je neuporaben, od 1500 do 3500 je odličen, nad 4000 vrtljaji pa se vse bolj zdi, da gre za mučenje motorja, čeravno je rdeče polje šele (!) pri 6500 vrtljajih.

Takšna corsa utegne biti eden boljših kompromisov znotraj ponudbe: je lahkotna v vožnji, mestno okretna, poskočna (če oziroma ko je treba, tudi zelo hitro spelje) in zmogljiva, znotraj prostorna, prijetnega okolja, dobre ergonomije, morda z nekoliko manj opreme od pričakovanj, na koncu pa tudi z ugodno porabo goriva. Francoski vpliv? Morda.