(TEST) Volkswagen transporter: Ime tega avtomobila je treba vzeti dobesedno

Je pa treba biti pozoren: o luksuzu, takšnem ali drugačnem, v imenu ni govora. V te namene imajo pri Volkswagnu multivan, a tudi ko je ''zgolj'' kombi, ima dovolj argumentov. Menda celo več kot omenjena luksuzna različica.

Izhajajoč iz zapisanega, je jasno: notranji materiali so cenejše sorte (plastičen je tudi volanski obroč), oprema je pričakovano skopa, pri sovozniku ni naslonjal za roke (pri vozniku sta dve), klimatska naprava je ročna, osrednji zaslon je še manjše sorte (iz osebnih volkswagnov prejšnjih generacij), nima navigacijskega sistema, sodobnih sistemov skorajda ni.

Ima pa vse našteto tudi nekaj prednosti. Prvič, klimatska naprava je zelo učinkovita, pa tudi upravljati jo je preprosto. Drugič, tempomat, ki sicer ni radarski, je nadvse preprost za upravljanje. In tretjič, potovalni računalnik je izjemno preprosto preklapljati med tremi časovniki. Pravzaprav do neke mere v splošnem navduši marsikaj - čeravno je raznih nastavitev krepko manj kot pri denimo golfu, so pa (morda ravno zato?) meniji precej bolj logični, hitrejši, bolj intuitivni in manj obremenjujoči za voznika. Vse od predvajalnika glasbe naprej. In kar je morebiti tudi zelo pomembno: zadnjemu delu je namenjena ločena klimatska naprava; vemo, v tako velikem prostoru je lahko klima neznosna, ko se v njem pelje osem ljudi.

Še o prostoru. DMR v imenu pomeni dolgo medosno razdaljo oziroma za okroglih 0,4 metra več skupne dolžine. Ogromna reč. Seveda, težje je upravljanje pri tesnih manevriranjih (v standardne parkirne prostore ne gre), je pa zato dosti več prostora v drugi in tretji vrsti in v prtljažniku. Voznik sedi precej dostavniško (a v multivanu prav tako), volanski obroč je precej položen, a ne moti tudi na daljši vožnji. Drugače je za voznikom: ne najbolj udobni sedeži, nobenega žepa, nobenih predalov, nobene opreme. Tudi spredaj predalov ni kaj dosti, še največ jih je v vratih, a so tudi ta, kot vsa druga, plastična, predmeti v njih pa med vožnjo glasni zaradi premikanja.

Čeprav gre za dostavnik, je vožnja mehka in lahkotna kot v osebnem avtomobilu. Voznik se ga hitro privadi, tudi zato, ker je mersko (škatlasta oblika) zelo obvladljiv. Ročica menjalnika ima dobre gibe in daje zelo dobro povratno informacijo. K lahkotnosti seveda precej pripomore tudi motor.

Ta streže z dovolj navora - še v drugi prestavi utegne na spolzkem asfaltu zavrteti pogonski kolesi v prazno. Malce tudi zato, ker sta prvi dve prestavi pač dostavniško kratki. A vseeno ni težko slediti hitremu ritmu prometa tudi na avtomobilski cesti. Navduši prav tako poraba goriva - pri 160 kilometrih na uro naj bi porabil okoli enajst litrov za sto kilometrov, kar je številka, ki velja za ugodno tudi pri sodobnih športnih terencih, znatno manjših in lažjih od transporterja.

In na koncu, ker gre za vozilo za prevoz: ogromnih 6700 litrov prtljažnika je težko napolniti in tudi krilna vrata imajo tu svoje prednosti. Je pa znano že ves čas: če gre za poslovno rabo, menda ni toliko pomembno, za osebno rabo pa vsekakor velja doplačati za leva drsna vrata. Nadvse praktično.