Nervoza pred prihodom "uberjev" v Slovenijo te dni dosega vrelišče, argumente so zamenjale grožnje, nekaterim popuščajo živci, medtem ko je poslovni model prevozov s pomočjo aplikacij, ki povezujejo voznike in tiste, ki bi se želeli peljati, pred vrati. Ob tem ni prostora za nikakršne grožnje komurkoli, ampak za strokovne argumente. Čeprav največ puščic leti na infrastrukturnega ministra Jerneja Vrtovca, ni odveč spomniti, da sta jim pot na slovenske ceste utirali že predhodni vladi, nekdanji minister za javno upravo Boris Koprivnikar pa je s predstavniki Uberja v ZDA podpisal celo pismo o nameri o sodelovanju.
Glede na izkušnje, ki niso samo pozitivne, je še kako pomembno, kakšno zakonodajo sprejmemo, da ne bodo na njej in na plečih domačih taksistov gradili svoje konkurenčnosti. Da bodo morali tudi Uberjevi vozniki pridobivati ustrezne licence, da bodo imeli potrebna in ustrezna zavarovanja. Ob tem niso odveč evropske izkušnje, kjer je moral Uber ponekod po sodni poti voznikom omogočiti status delavcev in ne samozaposlenih. Nekatere države omejujejo tudi sorodne Uberjeve aplikacije, s katerimi naj bi ta obšla zakonodajne zahteve. Na Dunaju na primer so predpisali najnižjo tarifo za ponudnike prevozov podobnega poslovnega modela in tako omogočili enakopravnejši položaj obstoječih taksistov. Ponekod pa so taki poslovni modeli za zdaj celo prepovedani.
Uporabniki taksi služb v Sloveniji imamo z njimi različne izkušnje, tudi take, ki kličejo po konkurenčni prevetritvi. Od ponekod zastarelih vozil, vprašljivih taksimetrov in še posebno zasoljenih cen prevozov za nekaj kilometrov z ljubljanskega letališča ... Četudi taksisti upravičeno opozarjajo na padec prometa, ki bo oklestil njihovo število, in na prekarizacijo, bi se skupaj s sindikati lahko vprašali, ali tudi sami do svojih s.p.-jev in zaposlenih izpolnijo prav vse obveznosti iz delovne zakonodaje.
Razumemo tudi skrb in strah pred prihodom - upajmo, da lojalne - konkurence, za kar bo morala poskrbeti država, saj te prinašajo tudi pozitivne izkušnje. Od tega, da naročanje in plačevanje poteka preko aplikacije na mobilnem telefonu, vozniki pa te poberejo na dogovorjenem mestu in v mestnih središčih ni treba iskati prostega taksija. Glede na to, da taksisti opozarjajo, da v Sloveniji nimajo monopola, bi lahko trg zamajale provizije uberjev, ki povprečno znašajo okoli četrtino cene voznine. Po izkušnjah s prihodom hrvaškega taksi podjetja, ta cen ni bistveno spremenil. Zato je vprašanje, ali bo trg tolikšne marže sprejel.
Upajmo še, da se bo Vrtovčevo infrastrukturno ministrstvo z enako vnemo lotevalo tudi modernizacije in digitalizacije javnega prometa in da ne bo ostalo le pri obetavnih napovedih. Torej čim prej omogočiti vožnjo z vlakom iz Maribora do Ljubljane v obljubljenih 55 minutah, posodobiti vozne parke ter integrirati vozne rede, da bo javni promet, ne glede na vrsto, postal atraktivna in predvsem učinkovita izbira sodobne mobilnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
