V polnem razcvetu

Peti igrani celovečerec italijanskega režiserja Luce Guadagnina je svetovno premiero doživel skoraj natanko pred letom dni na filmskem festivalu v Sundanceu. Na prvih projekcijah ga niso spremljale nikakršne kričeče promocijske aktivnosti in se niti ni ponašal s posebno močnimi aduti za kaj takšnega. Mladi, 21-letni Timothée Chalamet je kljub vlogam, kakršna je bila tista v Nolanovem Medzvezdju (2014), še vedno čakal na svoj veliki preboj, njegov soigralec Armie Hammer pa še toliko bolj uteleša ponižna izhodišča filma. Postavni 31-letnik je namreč še pred nekaj leti veljal za velik igralski up hollywoodskega filma, a je po neuspehu filmov Osamljeni jezdec (2013) in Mož iz agencije U.N.C.L.E. (2015) moral narediti korak nazaj ter se vsaj začasno spet lotiti manj odmevnih filmskih projektov.
Z režiserjevega stališča ni težko razumeti, kako lahko takšna produkcijska skromnost koristi projektu: omogoča mu, da povsem izven cenene šokantnosti in senzacionalizma v miru ubira zgolj tiste korake, ki jih prepoznava kot potrebne pri uprizarjanju filmske pripovedi. Namreč, čeprav Pokliči me po svojem imenu temelji na literarnem delu ameriškega avtorja Andréja Acimana, je Guadagnino s to adaptacijo na izvrsten način pokazal, kako je pisano besedo mogoče nadgraditi v filmsko podobo, ne pa zgolj formalno uprizarjati prizore, kakor so odstavek za odstavkom zapisani v knjigi. Italijanski režiser se je tu še enkrat zatekel k svojemu prejšnjemu filmu Nemirna obala (A Bigger Splash, 2015), v katerem je gledalce na podlago ljubezenske drame dobesedno prestavil v srce grškega poletja. Pri tokratnem filmu je Guadagnino še bolj izpilil ta pristop, saj gledalec že skorajda začuti občutje idiličnega italijanskega podeželja, vključno z vsemi vonjavami, okusi in dražljaji naravnega okolja. Že samo ta čutni dotik filmu prinese več, kot bi mu katerokoli zvezdniško ime, saj je perfektna podlaga za uprizoritev ljubezenske zgodbe med dvema mladima dušama v polnem razcvetu.