Veriga na udaru

Da tako imenovana veriga pravičnosti ne bo ubežala političnim prijemom tretje vlade Janeza Janše, ni bilo težko napovedati, le ozreti se je bilo treba na prvo in drugo njegovo vlado. Prvi je bil na udaru represivni aparat. A kljub številnim menjavam se kadrovanje v policiji še ni končalo. Kdo je pravzaprav legitimni šef Nacionalnega preiskovalnega urada, ne vemo. Ker razrešeni direktor bije pravne bitke (in zmaguje), je zdaj spisan predlog zakonskih sprememb, ki bi uradu odvzel tako avtonomijo kot direktorja.

Kaj si Janša misli o sodstvu, ne skriva. V koalicijski pogodbi je na prvem mestu med cilji zagotovitev pravičnega in učinkovitega delovanja pravne države, a na sodstvo premier naslavlja v veliki meri le kritike. Izhajajoč iz lastne izkušnje kasneje zastaranega primera Patria zdaj tudi kot predsednik vlade govori o krivosodju. In bo te besede, glede na to, da je zoper njega vložena obtožnica zaradi domnevno spornih poslov v Trenti, najverjetneje še ponavljal. Kaj si on in vlada mislita o stanju pravosodja pri nas, je bilo mogoče prebrati tudi v pismih, poslanih v Evropo.

Tožilci kot vmesni člen v verigi - med policijo in sodstvom - seveda niso izvzeti. Politika okoli Janše tožilske odločitve, zadnji primer so tiste, povezane z nasilnimi protesti v Ljubljani, kritizira in z njimi manipulira. Zato ne čudi, da se znova pojavljajo težnje o tem, da bi tožilstvo sodilo pod notranje ministrstvo pod taktirko Aleša Hojsa. In tudi ne Hojsova težnja po tem, da bi preko nadzora nad policijskimi odločitvami rad tega širil še na tožilsko delo. A to terja zakonske spremembe, s tem pa tudi čas. Tega pa aktualna vlada nima na pretek. Zdaj, trdi opozicija, so se tožilstva lotili s tem, da upočasnjujejo imenovanja tožilcev. Menda zadaj politično preverjajo morebitne bodoče kandidate.

Aktualni vladajoči politični srenji je metanje polen pod noge omenjenim členom verige pravičnosti še toliko lažje, ker so odzivi z nasprotne strani medli. Da bi vrh policije kritiziral posege v njihovo delovanje, je od aktualnih policijskih šefov iluzorno pričakovati. Na položajih so, ker vladi ustrezajo. Vrh sodstva in tožilstva pa se na kritike in kritizerstvo odziva preredko in preveč medlo. "Če bi se spustili v oster, polemičen, celo grob dialog, bi bili to nekakšen poraz, kapitulacija, priznanje, da je le to tisti način, ki naj ga ljudje razumejo in sprejemajo in ki je edini pravi v medsebojnih odnosih. V to ne bomo privolili," so besede predsednika sodnega sveta. A za kulturen in umirjen dialog je treba tudi na drugi strani imeti takšnega sogovornika.

Pravo mora za državljane biti nekaj pomembnega, zavezujočega, vzbujati mora celo neko mero strahospoštovanja. Toda če ugled vsem, ki skrbijo za pravno državo, v pretežni meri jemlje kar oblast, jih tudi ljudstvo ne bo spoštovalo. In s padcem zaupanja pade tudi pravna država. To pa je očitno v interesu tistih na oblasti, ki so se znašli v sodnih postopkih.