Do konca tedna, toliko časa je vlada dobila, da "upravljanje" epidemije v državi postavi v pravni red. Nič bolj zdravi nismo v teh krajih danes, kakor smo bili pred pomembno tretjedecembrsko odločitvijo ustavnega sodišča, a ustavni sodniki in sodnice so naredili to, za kar so izvoljeni. Potegnili so (ustavno) zavoro, omejili izvršno oblast, ki državo v covidrazmerah šofira s hitrostjo premierjevega tvitanja. V resnici so vladi in šolski ministrici, a tudi vsem ostalim v ministrskem zboru, ponudili časten zasilni izhod, ko so, kar se zgodi izjemno redko in ko so razlogi res nujni in odločilni, zapovedali smer, pokazali pot iz "sam svoj mojster" predpisovanja in podpisovanja.
Najprej je odločitev ustavnega sodišča huda lekcija ministrici za izobraževanje, in njenim nestrokovnim službam, da precej bolj precizno pogleda papirje, katerih samopodpisovanje tako rada objavlja na družbenih mrežah. Skrb za skupnost je filigransko opravilo, niti najmanjšega prostora tu ni in ne sme biti niti za megalomanstvo niti za luknje. Ampak vsi ostali v vladi imajo, to je tudi razločno v tem, kar so napisali na ustavnem sodišču, morda le srečo, da so bile na mizi ustavnih sodnikov in sodnic neposredno samo (začasne) prepovedi zbiranja v vzgoji in izobraževanju spričo nalezljive bolezni. Ker odločba ustavnega sodišča dovolj razvidno sugerira, da bi znal biti problem še kak drug ukrep v epidemiji. Ne ker bi bile nevarne epidemiološke razmere mimo, pa bi nam odločevalci to pozabili povedati. To bi bil še srečen scenarij. Malo huje je. Seveda se bo tudi tri dni, ki jih je dalo ustavno sodišče, in več divje tvitalo, kako da se s pravnimi afnarijami ovira antikoronske borce v Sloveniji, moji deželi. In se že tvita in spet tudi v osebi prvega tviteraša v državi, predsednika vlade, te vlade, ki je pravkar dobila resno opozorilo. Škoda. Tako kot ni niti prostora za proslavljanje, češ, vlada si je polomila zobe. Ustavno sodišče postavlja ustavne meje oblasti. In varuje človekove pravice. Kdo to ve bolje kot koronadobni premier iz nekih drugih okoliščin, osebnih, nekaj let starih.
Epidemija briše normalnost, ne sme in ne more pa brisati pravil(nega)
Za predpisi, ki jih vladni možje in žene, predpostavimo, v dobri veri pod koronapritiskom niso znali oziroma so jih pozabili narediti brezhibne, to je veljavne, in bi morda nadaljevali tako, če ne bi bilo rumenega kartona z ustavnega sodišča, so naša hudo konkretna življenja. Pred nami pa - kdo bi vedel, če ne - morda še novi pljuski epidemije. Če prepovedi zato, da ostanemo živi in zdravi, pretirano in celo brez kritja radirajo pravice in svoboščine, ni prav in ni pravno. Predpis mora biti objavljen in pika. In biti mora razločen. Še toliko bolj mora biti pisan z mirno roko, ko zajema nepredvidljive okoliščine, kot so epidemijske.
Na vse nas pritiska nalezljiva bolezen. Dolžni smo spoštovati covid-19. Epidemija briše normalnost, ne sme in ne more pa brisati pravil(nega). Edino, kar je novo ta čas, je opomba vladi, naj bolj obvlada.