Sanja Verovnik
"Za vsako vino obstaja priložnost," je prepričana Mira Šemić, ki pozna vse odgovore na vprašanja o vinu in jo mnogi upravičeno kličejo kar vinski google. Svoje znanje nesebično deli z drugimi, zato je v Sloveniji skoraj ni večjega vinskega dogodka, na katerem ne bi sodelovala. Tudi Lidlova vinska delavnica je bila prav posebna priložnost, da so lahko udeleženci podrobneje spoznali kakovostna slovenska, italijanska in španska vina.
Njeni prvi koraki v svet vina so bili narejeni v študentskih letih, kolikor je bilo glede na omejeno ponudbo žlahtne kapljice v tistih časih sploh mogoče, pravi Šemićeva. Kasneje se je zaposlila kot sejemska špediterka in možnosti za pokušnjo vin je bilo več - po eni strani je bil to čas poslovnih kosil in večerij s strankami, po drugi strani pa je bilo ljubljansko Gospodarsko razstavišče prizorišče vinskih ocenjevanj. Pravi, da je bilo v prestolnici leta 1956 prvo tovrstno ocenjevanje na svetovni ravni. Danes tega ni več, kar vinska strokovnjakinja zelo obžaluje.
Ko mlad človek pridela dobro vino
Ceni vsa vina, a poudarja, da so med njimi velike razlike. Delavnico je začela s predstavitvijo italijanskega suhega belega vina vermentino iz sicilijanske kleti Terre Siciliane. "Vermentino je najbolj znana avtohtona sorta z juga Italije. Največ te sorte sicer najdemo na Sardiniji. To je krasno vino za poletje, ob vročini, prinaša ugodje. Sorta je sicer sorodnik sauvignona, tudi semillona in celo šipona. Svežina, citrusi in mineralna slanost, ki jih premore vino, gredo k vsem vrstam sirov. Sploh pa se vino prileže ob školjkah in rakih," je pojasnila Šemićeva. Tudi sicer so vina iz Italije posebnega okusa, je mnenja dobra poznavalka vin.
Z juga Italije smo šli nazaj v Slovenijo. Najprej smo spoznali suhi chardonnay z briške domačije Bizjak, torej vino, ki ga je pridelal mladi vinar Jakob Bizjak. "Chardonnay z domačije Bizjak je sveže sadno vino, vsak požirek je poln trajnega pookusa, razvaja pa nas tudi z aromami banane in ananasa," užitka ob okušanju ni skrivala Šemićeva. In nadaljevala: "Ko sem pred tremi meseci pokusila to vino, sem si rekla, oh, to se pa pije. Presenečena sem bila, da lahko tako mlad človek pridela tako dobro vino."
Kultura pitja se v Sloveniji izboljšuje
Poleg vse bolj kakovostnih vin se je v Sloveniji močno popravila tudi kultura pitja, opaža Mira Šemić. Pravi, da vino med ljudi prinese smeh, dobro voljo, nedolžno razposajenost, vse to v pravi meri, nikakor za opijanje, ampak za sproščenost. "V zadnjih letih smo v Sloveniji naredili velik korak naprej, kultura pitja se je dvignila do zavidljivega nivoja. Pije se zmerno, predvsem kakovostna vina, precej ljudi odkriva in raziskuje lokalna vina ob spoznavanju pokrajin v Sloveniji," pravi poznavalka vin, ki je prepričana, da smo Slovenci glede odnosa do vina na najvišjem nivoju in tudi glede kulture že prekašamo marsikatero svetovno vinsko deželo.
Kamor smo prišli Slovenci, tja je prišla rebula
Iz Brd smo se spustili v Vipavsko dolino in pokusili modri pinot iz kleti Vipava 1894, z obstojno in elegantno aromo ter dolgim in bogatim pookusom. Po mnenju Mire Šemić smo v Sloveniji v zadnjih letih doživeli pravi preporod ne le s talentiranimi kuharskimi mojstri, temveč tudi z vrhunskimi vini. Vrsta vinarjev pokrajino in domače sestavine prizadevno predstavlja v kozarcu, v želji, da gost prepozna tipične okuse lokalnega okolja. Pri tem ne skriva, da je ljubiteljica rebule, sama verjame, da je to slovenska avtohtona sorta. "Nekje v šestem stoletju smo se Slovenci naselili na tem območju, in če pogledamo proti Italiji, smo se ustavili na hribčku nad Gorico. Kamor smo prišli Slovenci, tja je prišla tudi rebula. Ne le da je avtohtona sorta, ampak je tudi neverjetna. Tudi če je neznosno vroče poletje, ima rebula naravno kislino in svežino. Odporna je proti boleznim, ker ima debelo kožico," pravi ljubiteljica dobrega vina. "Dejstvo je, da je rebula idealna bela sorta, ker dolgo ostane na trsu zaradi debele kožice. Pa kaj vse je mogoče narediti iz nje! Od penečega se do sladkega vina in vse vmes, da niti ne omenjam danes tako popularnega oranžnega vina. Idealna je za pripravljanje belih in oranžnih maceriranih vin, ki jih pridelujejo na način kot rdeča vina - stik jagodnih kožic z moštom. To je še bolj dvignilo ugled rebule. Čeprav se rebula prideluje v krogu 50, 60 kilometrov. Da ima tak svetovni sloves, je res redko."
Nad rebulo je tako navdušena, da bi ta, če bi doma imela vinograd, v njem našla svoje mesto: "Za vinograd pa bi izbirala lokacijo od Vipave do Goriških brd. Tu so odlične razmere, s pustimi lapornatimi tlemi, v katerih marsikatera sorta životari, rebula pa se razbohoti in da neverjetne rezultate."
Ni ga čez špricar v Mariboru
Po raziskovanju Italije in Slovenije je bil čas za obisk severne Španije, province Rioja, kjer smo udeleženci delavnice pokusili tamkajšnje suho rdeče vino rioja 5 oros crianza. "To vino je idealno za uživanje ob številnih jedeh, ne samo ob znanih specialitetah španske kuhinje. Izvrstno se poda na primer k zorjenim sirom, kot so manchego, asiago in starani cheddar. Rdeča vina se sicer zaradi nižje kisline in izraženih taninov ne marajo z močno slanostjo sira in ponavadi v ustih naredijo oster, neprijeten, metalni okus. A pri sadnem, pitnem rdečem vinu, kot je crianza, to zaradi mehkih taninov in prijetne svežine ne bo težava," se je o španskem vinu razgovorila Šemićeva.
Proti koncu delavnice smo obiskovalci potovanje zaokrožili - najprej s postankom v Apuliji, kjer smo pokusili suho rdeče vino puglia nero di troia, pot pa končali doma. Za zadnje vino je Šemićeva namreč izbrala polsuhi beli traminec iz Radgonskih goric: "Je intenzivnega vonja, spominja na divje vrtnice, in širokega telesa, z dolgim odhodom. S pravo harmonijo v okusu, ki se zrcali na zadovoljnih obrazih, ko srknejo požirek in ga pustijo spolzeti po grlu." Po njenih besedah imamo v Sloveniji legendarne vinske zvrsti, ki so del naše lastne zgodovine. Tudi o janževcu, haložanu, ljutomerčanu, ritoznojčanu ima samo besede pohvale: "Če sem v Mariboru in srečam kakega prijatelja, ali mislite, da pijemo kaj drugega kot špricar? Ta druži ljudi, ob njem se ljudje iz srca nasmejejo!" Ker kaj pa je vino drugega, reče Šemićeva, kot tudi dobra priložnost za druženje, veselo razpoloženje ...
Od klarnice, pinele do vitovske grganje
Poleg rebule Šemićeva izpostavi kot posebnost slovenskih sort še klarnico, staro sorto vinske trte in istoimensko vino zlato rumene barve. Danes je ta sorta vzgajana večinoma po Vipavski dolini, od koder prihaja tudi še ena slovenska posebnost - pinela, nežne, limonasto rumene barve. Prav tako med prav posebne omeni še avtohtono sorto iz zgornje Vipavske doline, z nežno aromo cvetno-sadne zaznave, ter vitovsko grganjo, staro avtohtono belo sorto, ki uspeva na slovenskem in italijanskem krasu. Dobra poznavalka vin pravi, da v svetu sicer ta vina niso znana, a razlog se skriva izključno v tem, da se ponujajo v manjših količinah.
Po njenih besedah pa se seznam kakovostnih vin, s katerimi se lahko Slovenci ob bok postavimo največjim vinskim državam, kot so Francija, Španija, Italija ..., z omenjenimi sortami še ne konča. "Veliko potujem in uživam na potovanjih ter tako spoznavam tudi avtohtone sorte - indigenous varieties, kot se jim reče. Rebula ostaja moja ljubezen. Morda je druga ljubezen malvazija, tudi zaradi svoje sadnosti, prefinjene aromatičnosti, svežine. Od rdečih pa zagotovo prefinjen in eleganten modri pinot," pravi Šemićeva.
Nekdaj se k juhi ni streglo vino
Na vprašanje, katero je najbolj posebno vino, ki ga je kdaj imela v kozarcu, odgovori v množini: "Kar nekaj vin je bilo, ki jih je bilo vredno pokusiti in so mi ostala v lepem spominu. Katere bi izpostavila? Med fortificiranimi vini vsekakor šerije in portovce, stare tudi sto let. Če gledamo na ceno, bi bil to rdeči novozelandski couve iz bordojskih sort. V lepem spominu mi je ostal magnuma tempranilla, ki ga je iz Španije prinesel prijatelj, trgatev za to vino je bila leta 1947. Če bi se morala odločiti, katero od teh vin je name naredilo največji vtis, bi bil to prekrasen novozelandec, pa čeprav sicer raje posegam po penečih se in belih vinih. Fascinantno vino je, njegovi okusi so skakljali po ustih in se razvijali in odpirali iz minute v minuto, v vse večje bogastvo."
Seveda pa ob kozarcu dobrega vina ne sme manjkati dobre hrane. Domačo kulinariko bi Slovenci morali zelo negovati, saj je edinstvena in na menije ni treba dodajati kakršnekoli tuje hrane. Tudi k tradicionalnim slovenskim jedem, na primer h goveji juhi, potici in praženemu krompirju, se odlično poda žlahtna kapljica. "Ljudi še kar naprej preseneča, saj se nekdaj k juhi ni streglo vino. Priporočila bi rose, kajti zamisliti se moramo v osnovo, iz katere okus juhe izhaja, to pa je goveje meso. K taki vrsti mesa, če bi ga postregli samostojno, bi vselej ponudili rdeče vino. V juhi pa imamo enak okus, samo razredčen, zato bi izbrala suhi rose."
H kateremu vinu vabi potica? "Orehi, pravzaprav tudi vsi drugi najbolj tipični nadevi, me napeljujejo na misel, da bi bilo odlično katero koli belo vino pozne trgatve." Medtem ko bi se praženi krompir odlično podal s chardonnayem srednjega telesa. "S prijetno svežino bo odplaknil maščobo, s sladkobnimi in maslenimi okusi pa se bo odlično ujel s krompirjem," je prepričana Šemićeva.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
