Sredi drugega vala epidemije ni več dvoma, kdo bodo največje žrtve spopadanja s koronavirusom. Ob mladih, ki že nekaj tednov ostajajo brez polnokrvnega pouka, in kaže, da bo še nekaj časa tako, so to oskrbovanci domov za starejše. Tisti torej, za katere je stroka že od vsega začetka opozarjala, da sodijo v eno najbolj ranljivih skupin in da bo tudi zaradi številnih pridruženih bolezni smrtnost med njimi, če ne bo ustreznega in pravočasnega ukrepanja, velika. Opozorila se, žal, uresničujejo. Samo novembra je umrlo 435 oskrbovancev domov za starejše, od začetka epidemije v marcu skupaj 668.
Seveda je povečano število okužb v domovih mogoče pripisati tudi tam zaposlenim, ki okužbo prebolevajo asimptomatsko in jo v dom prinesejo nevede, in asimptomatskim obolelim stanovalcem domov, ki so virus lahko prinesli iz bolnišnice, kjer so se zdravili zaradi druge bolezni. A še zdaleč ne drži, da bi omenjenima dejavnikoma lahko pripisali glavno krivdo za širitev okužb po domovih za ostarele, kot zatrjujejo pristojni. Slednja sta v veliki meri posledica neodzivnosti in zamujenih priložnosti, da bi se na državni ravni pravočasno pripravili na drugi val in vdor okužb kar se da preprečili.
Tako kot izobraževanje ima tudi socialno varstvo na čelu svojega resorja ministra, ki je rad všečen. Minister Cigler Kralj ne uporablja, tako kot preštevilni v epidemični vladi, pokroviteljske in na trenutke tudi zastraševalne retorike. A tudi njegov pozitivistični govor in retorično izkazovanje zaskrbljenosti nad situacijo ob priporočilih in usmeritvah ne dajeta pravih rezultatov. Da bi lahko bili uspešni pri preprečevanju vnosa okužb v domove za ostarele, je treba ustrezno in hitro ukrepati. In tega je bilo v minulih mesecih, ko je bil čas za to najboljši, bore malo. V veliki meri tudi zato, ker učinkovitost ministra za socialno varstvo ni vezana le na njegovo ekipo in na posluh, ki ga ima za predlagane ukrepe pri prvem v vladi, temveč je zaradi prepletenosti dveh področij močno vezana na zdravstveni resor in ministra Gantarja. In tako kot se v zdravstvu kar sproti mašijo luknje in iščejo ad hoc rešitve tik pred kolapsom v posameznih ustanovah, je pristop zelo podoben tudi pri domovih za starejše.
Dovolj je spomniti se na začetek poletja, ko je skupnost socialnih zavodov opozarjala, da je nujno okužene stanovalce umakniti iz doma, da bi zajezili širjenje okužbe. Našla se je možnost začasne namestitve v bolnišnice, ki zdaj pokajo po šivih, in šele pred kratkim so domovi dobili možnost, da okužene z državnim plačilom umaknejo v druge zgradbe.
Čisto svež primer neoperativnosti pristojnih pa so aktualni hitri testi za zaposlene v domovih za starejše. Da so lahko učinkovito sredstvo v boju proti vdoru okužb, je bilo jasno že poleti, a v trenutku, ko to pišemo, še vedno ni jasno, kako jih bodo izvajali v domovih. Posledice pa so vsak dan. Ducat in več mrtvih stanovalcev domov na dan. Zaradi neodgovornosti odgovornih v vladi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
