Ideja, stara več kot 80 let: Pnevmatika, ki se prazna ne posede

Zgodovina

V trenutku, ko je leta 1888 škotski veterinar in izumitelj John Boyd Dunlop izumil in izdelal prvo praktično pnevmatiko z zračnico, je nastal problem: zračnica se ob predrtju izprazni, kolo pa v takšnem primeru ne opravlja več svoje naloge dovolj dobro. Sredi 30-ih let prejšnjega stoletja so se pojavile prve ideje, kako se izogniti poslabšanim voznim sposobnostim kolesa, ki v zračnici izgubi zrak. Izvedbe so bile različne, cena pa previsoka, da bi si takšna pnevmatika utrla pot kot oprema osebnih avtomobilov. Šele v zgodnjih 70-ih letih je Dunlopu uspelo izdelati tovrstne pnevmatike, s katerimi so opremili nekatere modele roverjev.

Pnevmatika izgubi zrak, ko se v njeno tekalno površino zarine oster predmet, ko se med vožnjo prebije tanek, občutljiv bok gume ali - kar pride v poštev pri vojaških vozilih - ko jo nekdo prestreli. V vsakem primeru pade tlak in teža vozila pritisne gumo na platišče, s tem pa se precej poslabšajo vozne lastnosti. Krmiljenje oziroma vodenje vozila in zaviranje so praktično nemogoči.

Možne rešitve

Smeri reševanja te zagate so tri. Prva in danes najbolj razširjena je samonosna pnevmatika, katere zgradba je takšna, da se kljub padcu tlaka oblika pnevmatike ne spremeni v tolikšni meri, da bi bistveno poslabšala vozne lastnosti. Sodobne samonosne pnevmatike zmorejo po izgubi tlaka prevoziti do 80 kilometrov daleč pri hitrosti do 80 kilometrov na uro, seveda pa je njihova učinkovitost v takšnem primeru odvisna od načina vožnje in od podlage. Takšne pnevmatike so praviloma za 20 do 40 odstotkov težje in imajo zaradi svoje konstrukcije nekoliko večji kotalni upor. Druga rešitev je v obliki samotesnjenja. Takšne pnevmatike imajo dodatno plast, ki v primeru predrtja samodejno (povsem ali vsaj delno) zatesni luknjo. Na podoben način delujejo tudi sistemi za začasno zatesnitev predrte gume, ki jih nekateri proizvajalci dodajajo avtomobilu namesto rezervnega kolesa - v tem primeru sta potrebna tesnilna tekočina v pršilki, ki jo je treba skozi ventil vbrizgniti v pnevmatiko, ter manjše električno puhalo, s katerim jo po tem napolnimo z zrakom. Pri tem je pomembno, da se takoj po napolnitvi avtomobil premika, da se tesnilna tekočina razporedi po notranjosti pnevmatike in zatesni nastalo luknjo.

Zadnja rešitev je pnevmatika, ob kateri je na platišče nameščen podporni obroč. Tovrstna rešitev je sposobna ob padcu tlaka v gumi prenašati večje obremenitve (predvsem težo vozila) in dosti dlje kot prej omenjeni rešitvi. Vendar pa je pribitek mase še večji, takšna rešitev pa je tudi veliko dražja. Izhajajoč iz tega, ni presenetljivo, da takšne pnevmatike nameščajo predvsem na vojaška vozila ali na blindirane osebne avtomobile.

Prednosti in slabosti praznovozne pnevmatike

Osnovna prednost je seveda ta, da je vozilo tudi po padcu tlaka še vedno bolj ali manj vodljivo in s tem varno najmanj do zaustavitve, če že ne tudi za krajše vožnje. Poleg tega z namestitvijo takšnih pnevmatik odpade potreba po rezervni gumi in dvigalki, kar zmanjša maso vozila in doda nezanemarljivo mero prostora v prtljažniku.

Pomembna slabost praznovoznih pnevmatik je višja cena, ni pa zanemarljiva niti dodatna nevzmetena masa, ki se ji proizvajalci vozil močno izogibajo. Ob tem je treba upoštevati tudi omejen doseg vožnje s takšno pnevmatiko, medtem ko je z običajnim (in vzdrževanim!) rezervnim kolesom doseg praktično neomejen.

Kljub vsem (predvsem varnostnim) prednostim pa je presenetljivo, da je tržni delež vozil, opremljenih s takšnimi pnevmatikami, zelo majhen. Po ocenah je takšnih vozil na svetu manj kot pet odstotkov.