Pri Dieselgatu ni šlo zgolj za tehnično goljufijo

Toda njegova teža, ne le gospodarska, temveč tudi politična in posledično družbena, je bila in je še vedno izjemna. Kljub temu pa je sproduciral afero Dieselgate. Sedaj, skoraj šest let po njenem razkritju, je jasno, kako nesmiselna, nepotrebna, škodljiva in predvsem draga je bila avantura, v katero se je zapletel Wolfsburg. In noče je biti konec.

Ves ta čas se je na veliko ugibalo, koliko so za afero krivi tisti, ki so bili v času škandala in pred njegovim izbruhom v vrhu koncerna. Medtem je moral na sodišče in v ZDA tudi v zapor manjši del srednjega vodilnega menedžmenta. Nekaj časa je po avtomobilskem svetu krožila tudi trditev, da so vse skupaj zakuhali inženirji, ki so bili prisiljeni najti rešitev za škodljive izpuste pri dizelskih motorjih - in jo potem, ko so jo "izumili", tako rekoč na skrivaj začeli vgrajevati v avtomobile.

Kdor je zgolj od daleč poznal ali imel možnost opazovati, kako deluje konglomerat številnih avtomobilskih imen oziroma tovarn koncerna, bi moral vedeti, da je domneva popolnoma absurdna. Brez vednosti dr. Martina Winterkorna, tedaj predsednika uprave VW, vsekakor tudi dr. Ferdinanda Piëcha, predsednika nadzornega sveta in sive eminence germanske avtomobilske scene, se v koncernu Spodnje Saške ni moglo zgoditi nič pomembnega. Pri Dieselgatu ni šlo zgolj za tehnično goljufijo, še manj za malenkost, ampak za zavestno odločitev, da je tako početje neproblematično, naj rečem legalno in legitimno. Rodil se je največji (in najdražji) škandal ne le v nemški, temveč v svetovni zgodovini avtomobilizma. Ko se je začel klobčič odmotavati, je bilo videti, da je roka pravice za vodilne prekratka. Winterkorn je dober mesec po izbruhu afere odšel v zaslužen in bogato nagrajen pokoj, Piëch je medtem umrl.

Sedaj od tam zgoraj sporočajo, da se je dr. Martin Wintekorn s podjetjem, ki ga je nekdaj vodil s precej trdo roko, pogodil o plačilu odškodnine. Precej nenavadno. Govori se o desetih milijonih evrov. Veliko, a verjetno sprejemljivo za nekdanjega šefa VW, ki je bil kakšno leto pred škandalom najbolje plačani nemški menedžer. Ker še vedno čaka na začetek sojenja, bi lahko sklepali, da s tem priznava svojo krivdo oziroma "da je vedel". Da ga torej peče vest, vsaj malo. Če preslikam v deželo na sončni strani Alp: v naj slovenski aferi Teš 6 nihče nič ne ve, ne tedaj vodilni ne politika. Ko bo sojenja enkrat konec, bodo nekdanji vodilni zanesljivo razmislili o odškodnini - ki naj bi jo dobili, ne plačali.