Pandemsko pospeševanje

Koncern Volkswagen (VW) združuje ducat avtomobilskih tovarn. Po eni strani so raznolike, po drugi se pogosto modelsko in tudi drugače prekrivajo. V tej pahljači so zelo znana, skoraj mitološka avtomobilska imena, ki so s tistim, kar naj bi VW izvirno pomenil oziroma predstavljal, v popolnem nasprotju. Lamborghini, Bugatti pa tudi motociklistični Ducati so se v lastniškem naročju nemškega velikana znašli pred skoraj četrt stoletja. Pod to streho jih je pripeljal avtoritativni dr. Ferdinand Piëch, pri čemer je šlo večinoma bolj za osebno kaprico oziroma željo, kot pa za zelo premišljeno poslovno-finančno potezo. Imeti pod seboj takšne patricijske avtomobilske znamke je (bilo) gotovo nekaj drugega kot se vseskozi ukvarjati s precej plebejskimi volkswagni, seati, škodami ipd. Toda časi so bili tedaj povsem drugačni; komaj kaj, če sploh kaj, je bilo rečenega o tem, da je (menda) vsak prodani bugatti prinesel vsaj polmilijonsko evrsko luknjo.

Sedaj postaja očitno, čeprav uradno nič potrjeno, da so ta zveneča imena postala tudi breme. Pred časom se je veliko ugibalo o Bugattiju, ki naj bi prešel celo v hrvaške roke. Ni se zgodilo. Sedaj je na sporedu Lamborghini. Pravijo, da ni naprodaj, a se zdi, da gre bolj za iskanje pravega načina, kako vsa tri italijanska imena prodati, zamenjati oziroma se jih znebiti. Današnji koncern VW, ki še vedno preboleva posledice afere dieselgate, se je povsem nesporno usmeril v avtomobilsko elektrifikacijo. Uresničitev te strategije, prave ali ne, zahteva veliko denarja. In vprašanje je, kako Bugattiju in Lamborghiniju v njej najti ustrezno, predvsem pa tudi finančno vzdržno mesto. Zato …

Japonska Toyota je pionir uvajanja hibridne avtomobilske tehnologije. Odločitev, stara skoraj četrt stoletja, se je izkazala za izjemno in vizionarsko. Najprej je bila sprejeta z vljudno prikritim posmehom, že nekaj časa ni nobenega dvoma o njeni ustreznosti oziroma pravilnosti. Toda Toyota, največja avtomobilska korporacija na zemeljski obli, se v nasprotju z večino konkurentov ni tako zavzeto in skoraj brezkompromisno vrgla v naročje električnih baterijskih avtomobilov, ki postajajo nekakšen sveti oziroma okoljski gral avtomobilske industrije.

Akio Toyoda, prvi mož te tovarne, je pred nedavnim ugotavljal, da električni avtomobili niso čudežno zdravilo ne za okolje ne za finančno zdravje avtomobilskih tovarn. Ta njegov vsekakor utemeljen dvom pa očitno ni bil po volji nekaterim velikim investitorjem, med katerimi so za japonsko avtomobilsko hišo gotovo pomembni skandinavski skladi. Ti so prepričani, da za Toyodino zadržanost v sedanjih okoliščinah ni nobenega pametnega razloga. Zato …