(TEST) Ford fiesta: Blaga, toda ugodna pomoč

Bencinske trivaljnike s skromno gibno prostornino običajno "izda" značilen, nekako medel in hkrati rezek zvok. Zmanjševanje gibnih prostornin je že splošno uveljavljena moda, pri čemer je jasno, da to prinaša nekaj prednosti, pa tudi kakšno slabost. Liter motornega volumna pač ni ali ne more biti enak poldrugemu litru. In tukaj prihaja na pomoč blagi hibridni pogon. Korist je (vsaj) dvojna: dodatna moč, ko jo najbolj potrebuješ, pa kljub temu dovolj znosna poraba goriva. Velja tudi za fiesto.

Ni bistveno, pa vendar - v ta hip najmanjšem fordu so za nekatera ušesa nič pretirano všečen zvok motorja uspešno zadušili. Ko agregat zaženeš, ne zmoreš prvi hip - kot nekdaj - ugotoviti, da ga je za manj kot liter v treh valjih. Prijazno. Blag hibridni pogon, ki je v bistvu električen, pride zato zelo prav: 125 konjskih moči za dobro tono težek petvratni avtomobil sicer ni malo, ob dodatni hibridni pomoči pa postane fiesta kar presunljivo živahna. Če izbereš še športni program (še eco in normal), se zmoreš peljati spodobno hitro in to ne le po ravnem - kar tako ali tako zna vsakdo -, pač pa tudi po zavitem. Ročni šeststopenjski menjalnik gre prijazno zraven, z njim pospešuješ na ravnem tudi v šesti, kar med konkurenti ni zelo pogosto. Agregat se ne kuja, prekine pri kar visokih 6500 vrtljajih in tudi ob taki vožnji ne izdaja pretiranega računa za porabo. Ta je sprejemljiva, pa vendar za dober liter višja od tistega, kar napoveduje tovarna. Nič novega.

Sicer pa fiesta deli usodo številnih konkurentov v tem razredu - vsaj na slovenskem trgu se kupci skoraj trumoma selijo med tiste, ki si omislijo manjše športne terence. Tudi nič novega. Novo ni niti vse drugo: zadaj je sedenje nekoliko utesnjeno, če so morda trije, še toliko bolj. Preglednost nazaj je običajna, torej skromna. Uporabnost prtljažnika je okrnjena - nakladalni rob je kar nenavadno visok, to bi omililo dvojno dno. Ko podreš zadnje sedeže, nastane v prtljažniku stopnica, ki krni njegovo uporabnost. Znova zapišem že kar znano: fino je, ker so na armaturi ohranili nekaj nujnih gumbov oziroma stikal, recimo za nastavljanje klime, radijskega sprejemnika in za vse to ni treba v drobovje multifunkcijskega zaslona. Ta je dimenzijsko kar pravšen, za tiste, ki prisegajo na digitalizacijo, seveda premajhen, za druge čisto sprejemljiv. Ergonomija je več kot solidna, kakšnih velikih zamer ni, tudi cenovno je bolj zanimiva, kot je bila še pred časom - če ni preveč opreme. In? Pelje se dobro. Težko razložljivo, toda pomembno.