(TEST) Renault clio I Feel Slovenia: Avto, ki (nas) čuti

Ko imaš na svojem tovarno, v kateri nastaja avto, si lahko kljub tržni miniaturnosti privoščiš izvedenko, namenjeno zgolj domačim kupcem. Nič novega, nič posebej izvirnega. Clio je že desetletja najbolje prodajani avto na slovenskem avtomobilskem prostoru in tole v slogu "čutim Slovenijo" je predvsem marketinška poteza.

V izvedenki, namenjeni predvsem ali zgolj slovenskim kupcem, je seznam opreme kar ugodno dolg: multimedijski easy link s sedempalčnim zaslonom (v testnem avtu je bil večji in zato doplačljiv zaslon), že skoraj znameniti multi sense, ki predstavlja upravljavski (možganski) center avtomobila, prednja sedeža, nastavljiva po višini, 17-palčna platišča, senzor za dež, notranja osvetlitev v LED-izvedbi, pomoč pri parkiranju spredaj/zadaj, 360-stopinjska kamera in podobno. Res ni malo, toda po drugi strani tudi ne gromozansko veliko ali tako veliko, da bi bila to izjemna prednost. Kaj posebej ugaja, pa številni, tudi bistveno dražji in imenitnejši, nimajo in se bo morda zdelo, da gre za malenkost?

V žepu imaš kartico/ključ, ki samodejno odpira/zapira vrata, ko se oddaljiš ali približaš avtomobilu, in te na to opozori še z zvočnim signalom. Zelo priročna reč, vedno se čudim, zakaj je konkurenca zvečinoma nima. Za povrh je imel testni avto še za 2500 evrov dodatne opreme, kar je fino, saj oprema naredi avtomobil. Posledica je znana - cena tudi s popustom ni nekaj, kar bi navduševalo. In če hočeš na prvi pogled ugotoviti, da gre za izvedenko, ki "čuti državo", bo težko, saj to dokazuje le majhna oznaka na zadku. Kot bi jim bilo tam v Novem mestu nerodno.

Notranjost je znana in brez kakšnih presenečenj. Na sredini armature je bistvo sodobnih avtomobilov - velik in pokončen multimedijski zaslon. Grafika merilnikov, navigacije (znova doplačljiva v paketu z velikostjo zaslona) in vsega drugega je lična. Uporaba vsega tistega, kar ponuja v začetku omenjeni multimedijski easy link, je tudi za nevajene dokaj enostavna, skoraj zlahka naučljiva. Zadaj sedita dva razmeroma dobro, razkošja seveda ni, volumen prtljažnika je na ravni skromne dolžine. Je pa slabo, ker je sredi prtljažnika ob podrtih zadnjih sedežih visoka stopnica, pa tudi prtljažni/nakladalni rob je kar presenetljivo visok. Nazaj se vidi tako kot pri večini konkurentov - prej skromno kot dobro. Bencinski trivaljnik je dobra rešitev vse dotlej, dokler avto ni bolj naložen in zato težji. Ampak to je pričakovano, kajti 67 kW, kolikor je na voljo, pač ne more ponujati kakšnih posebnih čudežev. Manjše razočaranje je poraba, ki zmore preseči tudi osem litrov, medtem ko je povprečje še precej daleč od tovarniških podatkov. Na trenutke se zdi podvozje pretrdo, je pa clio lepo vodljiv, fino je, ker lahko preko sistema multi sense izbiraš med različnimi voznimi programi. Clio je v splošnem dopadljiv avto. Je pa vprašanje, ali je še kaj bolj dopadljiv, ker čuti Slovenijo.