Spomnimo, da so trije migranti, dva sta iz Alžirije, eden pa iz Maroka, lani maja ugrabili takrat 79-letnega Belokranjca, ga oropali in zato, da jih ne bi prijavil policiji, zvezali, strpali v prtljažnik avtomobila in se skupaj z njim odpeljali proti italijanski meji. Pred mejo naj bi mu nato prerezali vrv na rokah, vozilo zapustili in pot peš nadaljevali v Italijo. Tam pa so jih prijeli italijanski varnostni organi in jih vrnili v Slovenijo, kjer so na sojenje čakali v priporu.
Takrat 18-letni Alžirec in 25-letni Maročan sta bila na leto in devet mesecev zapora obsojena že avgusta lani, tretji pa je bil na enako kazen obsojen v začetku letošnjega leta.
Slednji, ki se je podpisal kot Omar Abidi, je v pismu pojasnil, zakaj je bil sostorilec pri dejanju. Pojasnjuje, da je večkrat skušal priti v Slovenijo. Enkrat mu je celo uspelo, a so ga hrvaški organi devetkrat poslali nazaj v Bosno in Hercegovino. "Vsakič so me obravnavali kot žival. Slekli so me, me močno pretepali in mi uničili telefon. Devetkrat," je zapisal uvodoma.
Takrat pa je trojica uspela priti iz Bosne in Hercegovine, pet dni so hodili po hribih in gozdovih. "V teh petih dneh smo bili res v slabem stanju. Tri dni je deževalo in pojedli smo vso hrano, en prijatelj je zbolel in je komaj hodil," nadaljuje Abidi. Ko so vstopili v Slovenijo, so zagledali starejšega moškega, ob njem pa avto.
Želeli so se čim prej umakniti čim dlje stran od meje, saj so se hoteli izogniti, da bi jih spet predali hrvaški policiji. Moškega so vprašali, če bi jih lahko peljal v azilni dom v Ljubljani, kjer bi zaprosili za azil. Ponudili so mu 60 evrov, trdi Abidi, a je moški to zavrnil, saj ni želel imeti težav s policisti.
Ker so bili res panični, so se odločili, da v nasprotju z njegovo voljo vzamejo avto. Ob tem pa so se vprašali, kaj bo z njim, če ga pustijo tam, "se bo lahko sploh vrnil domov", jih je skrbelo glede na zapisane besede. "Če bi se mu kaj zgodilo, bi lahko imeli velike težave," je dodal. Zato so mu rekli, naj se spravi v prtljažnik. "Mislim, da se je bal, saj se ni upiral. Prisežem, da ga nismo poškodovali," nadaljuje svojo plat zgodbe Alžirec.
Ustavili so se približno 20 kilometrov pred Ljubljano, kjer so se zavedli, da so si nakopali velike težave in da se tega prej zaradi stresa niso zavedali. Nato so pomislili, da se morda ne bi bilo pametno ustavljati v Ljubljani. Nadaljevali so pot proti Italiji. Pred mejo so se ustavili, Belokranjcu pa vrnili avto in ključe ter se mu opravičili.
Kmalu za tem jih je prijela policija in jih zaprla. "Skušal sem navezati stik z moškim in se mu opravičiti, a mi to ni uspelo," dodaja Alžirec. "Zato pa mu želim zdaj in tudi vsem Slovencem povedati, da nam je žal za ta zločin. Res smo bili v slabem položaju in naše misli so bile zaradi stresa neumne. Želim le pojasniti, zakaj smo to storili. Želim govoriti z mediji ali novinarji in pojasniti celotno zgodbo," je zapisal.
V nadaljevanju je dodal, da je bil v zaporu eno leto in pet mesecev, odkar je odslužil kazen, pa je v postojnskem centru za tujce. "To zdaj res načenja moje duševno zdravje. Preveč sem zaskrbljen. Doma imam mamo in tri male bratce. Jaz sem najstarejši sin, zato je moja naloga, da poskrbim za njih. Odkar sem zapustil dom, pa sem ves čas v težavah. Najprej sem več mesecev preživel na ulicah v Bosni, nato sem bil devetkrat v rokah brutalne hrvaške policije, ko pa sem prišel v Slovenijo, pa niti en dan nisem videl sonca zunaj zapora. Nisem zločinec. Le zbežal sem pred težavami v svoji državi. Želim pa si živeti kot normalen človek in služiti denar za mojo mamo in moje brate. Do zdaj nisem imel priložnosti, da bi izpolnil svojo dolžnost do njih," je zaključil svoje pismo.
