(ANALIZA) Je šolskega dela doma preveč? Delo za šolo doma je "specifika Slovenije", pravi ravnateljica

Mednarodne primerjave v znanju otrok običajno postrežejo s številnimi podatki, tudi tokratni Timss, pri katerem so preverjali matematično in naravoslovno pismenost, ni bil nič drugačen. Kot je že znano, so slovenski učenci v znanju matematike in naravoslovja še vedno nad povprečjem sodelujočih držav, kaže pa se trend upadanja znanja. A ne le, koliko slovenski otroci znajo, zanimivi so tudi podatki, ki jih raziskovalci zajamejo ob preverjanju. V Sloveniji denimo izstopa izjemna kritičnost učiteljev do učencev ter tudi kritičnost ravnateljev do učencev, učiteljev in staršev. V oči pa bode še dejstvo, da starši doma izjemno veliko delajo za šolo. Kaj o tem pravijo šole in starši?

Ogromno pomoči staršev

Najprej dejstva. Medtem ko imamo po mnenju učencev v Sloveniji šole z zelo malo težavami, pa učitelji zelo slabo ocenjujejo urejenost šol. Po njihovem mnenju so te manj varne in urejene kot drugje po svetu, nižjo oceno so varnosti šol dali le še japonski učitelji. Najbolj kritični so do učencev in njihovega vedenja, češ da se grdo vedejo. "Drugje učitelji učence bolj pohvalijo," je ob predstavitvi rezultatov dejala koordinatorica slovenskega dela raziskave Timss Barbara Japelj Pavešić s Pedagoškega inštituta. Podobno kritični so slovenski ravnatelji, ki so prepričani, da si učenci ne prizadevajo dovolj za akademsko uspešnost, da so starši premalo vključeni v šolske dejavnosti ter premalo zavzeti pri zagotavljanju, da so otroci pripravljeni na učenje, in motiviranju otrok za doseganje visokih standardov znanja. Kritični so tudi do učiteljev in njihovih sposobnosti, da navdušijo učence. Ravnatelji v tujini vse tri skupine bolj pohvalijo.

V Sloveniji se je že v preteklosti pokazalo, da starši učencem precej pomagajo pri šolskem delu in tako je bilo tudi tokrat. Vsak dan oziroma vsaj tri- do štirikrat na teden polovica staršev doma pomaga svojim otrokom, kar je "ogromno". Zanimivo pa je, da učenci, ki jim starši redko pomagajo pri šolskem delu ali nikoli, v povprečju dosegajo boljše rezultate pri naravoslovju in matematiki. Slovenski starši svojim otrokom pri delu za šolo v povprečju pomagajo približno štiri ure in pol na teden, od tega okoli dve uri in dvajset minut pri matematiki, uro in 45 minut pri naravoslovju. Najpogosteje preverijo, ali je domača naloga narejena pravilno, okoli 60 odstotkov jih otroku občasno razloži učno snov, petina jih to počne redno. Okoli 45 odstotkov staršev pomaga otrokom reševati domače naloge, starši pa pogosto pomagajo tudi pri izdelavi projektnih nalog in plakatov.

Za vse je kriva šola

Da so učitelji varnost šolskega prostora ocenili tako nizko, predsednice Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojce Mihelič prav nič ne čudi. Ob tem spomni na nedavni primer v Mariboru, ko je eden od staršev napadel učitelja. "In kaj naše ministrstvo poreče na to? Ene šole imajo to urejeno, druge pa so zanič, če prevedemo. Popolnoma smo prepuščeni sami sebi in vsakdo, ki ima pet minut časa, se lahko v šoli znese nad katerimkoli šolnikom ali otrokom. To je nedopustno. Popolnoma smo pozabili na kulturo in vse ostalo. Ni problem v šolah, ki morda nimamo protokolov ali pa jih imamo, ker noben trapast protokol ne bo ustavil nekega 'preživahnega' očeta. Če je karkoli narobe, je vedno kriva šola. Jasno je, da se ne otroci ne učitelji ne morejo počutiti popolnoma varne, ker sistem tega ne dopušča in ker je družba postala absolutno nespoštljiva," je ogorčena Mojca Mihelič, ravnateljica Osnovne šole Danile Kumar v Ljubljani.

Da je šola vedno glavni krivec za vse, sogovornica ilustrira še z nedavnim primerom z Jesenic. "Desetletnika sta se zvečer prepirala preko aplikacije Viber. Kdo je bil kriv? Šola, ker ni nič naredila. Šola je naredila vse, obvestila starše, da je to nedopustno, da otroci ne smejo biti sami, naj se z njimi pogovorijo … Oče je prijavil šolo, da ni dovolj naredila za to, da njegov sinek ne bi bil mobingiran na vibru. Kdo mu je že dal telefon v roke? In potem se sprašujemo, kam gre naša šola. Točno tja, kamor jo potiskamo!"

V normalnih družinah se starši ne učijo z otroki

S sogovornico se dotaknemo še dela staršev za šolo. Prepričana je, da otrokom, ki delajo v šoli, načeloma ni treba delati doma. "Čedalje več staršev plačuje inštrukcije, namesto da bi svoje otroke spodbudili, da v šoli za razlago snovi prosijo učitelja. In če je pri enem učitelju ne razumejo, naj gredo k drugemu. Navadno je največ težav pri slovenščini, angleščini, matematiki, ki jih praviloma na vseh šolah poučuje več kot en učitelj," predlaga ravnateljica. Delo za šolo doma je "specifika Slovenije", poudari. "Ko smo bili pred časom na Finskem, ko so bili Finci še na vrhu lestvic, smo jih vprašali, koliko starši doma pomagajo učencem. Odgovorili so, da so starši v slovenskih družinah edini, ki doma delajo z otroki in se z njimi učijo. V normalnih družinah se starši ne učijo z otroki. To staršem dopovedujemo ves čas: če otrok ne razume, če ne zna, naj nam starši in družba dovolijo, da smo učitelji učitelji, starši naj bodo pa starši."

Ravnateljica nadaljuje: "Če je naša družba tako zelo naravnana k temu, da je treba uboge otročke ščititi in varovati in je edino merilo, da kdo ne doživi kakšnega stresa, potem ne moremo pričakovati, da bodo otroci razvili delovne navade, da bodo odgovorni za svoje dosežke in podobno." Sogovornica naredi primerjavo z učenjem vožnje kolesa, "če se hočeš naučiti voziti kolo, ga moraš voziti, ne zadostuje, da ga gledaš ali ga celo namesto tebe vozi nekdo drug". Otrok pri tem kdaj tudi pade, se udari, ampak odrasli morajo poskrbeti, da ne pade prehudo in pretrdo, zato otroka na začetku držijo in potem počasi stopnjujejo zahtevnost vožnje. "Pri nas pa naredimo tako, da otrok od daleč gleda, opazuje, mi starejši pa se pregovarjamo, kakšno kolo bo vozil, in mu pokažemo, kako se ga vozi, bognedaj, da bi on sedel nanj, ker je to zanj prenevarno, lahko se poškoduje ali doživi stres."

Ko zmanjka vzvodov

Ravnatelj Osnovne šole Mengeš Sašo Božič pravi, da se vse šole trudijo zagotavljati varno in vzpodbudno učno okolje tako za učence kot za zaposlene. Šole so na tem področju zelo aktivne, zato redko pride do kakšnih hudih, izjemnih primerov, ko denimo posameznik uzurpira ves pedagoški proces ali podobno. Toda ko se to zgodi, šolam zmanjka vzvodov, vzgojnih ukrepov in sogovornik vidi priložnost, da bi to uredili s spremembami zakona o osnovni šoli, "da bo v šoli dobro vsem otrokom". "Biti moramo realni - učitelj nima čarobne palčke, s katero bi zamahnil in bi bil v razredu kar naenkrat red. V nekaterih primerih to, ne glede na vse, kar delamo, enostavno ni mogoče."

Božič poziva k ničelni toleranci do nasilja v šolah, tudi pri vedenju staršev do učiteljev. "Vsi smo odrasli, vsi se moramo biti sposobni normalno pogovoriti. Lahko imamo različna stališča, ampak komunikacija mora biti spoštljiva, mirna," je prepričan. Tedaj bodo učitelji po njegovem mnenju šolsko okolje zaznavali kot bolj varno, saj jih redki ekscesni primeri vedno zelo obremenijo. "Na srečo je velika večina staršev tako kot velika večina otrok v šolah še vedno popolnoma normalnih, običajnih. So super otroci in super starši, s katerimi se je vse mogoče dogovoriti. Majhen odstotek je tistih, ki štrlijo ven in na žalost preveč vplivajo na sistem, ker nimamo pametnih ali pa učinkovitih vzvodov, da bi to lahko reševali," meni Božič.

Ravnatelj je prepričan, da je prav, da starši pomagajo otrokom pri delu za šolo. "Šola zagotovo ni servis, kjer mi dobimo otroka, ga nečesa naučimo, pošljemo domov in to je to. Vedno je bilo in bo tudi učenje doma," razmišlja sogovornik. Priznava, da kdaj v šolah dobijo očitek, da imajo družine popoldne druge obveznosti, toda ponavljanje doma je vpeljano z namenom, saj ima učinek - otrok si lažje zapomni stvari. Domačega dela otrokom v šolah torej ne nalagajo zato, ker bi jim hoteli greniti življenje. "Vemo, da so danes ocene zelo pomembne za starše in otroke. Ker imamo tak sistem vpisovanja v srednje šole, pa tudi na splošno smo postali družba dosežkov, kjer so ocene pomembne, starši potem otroku pomagajo, kadar zaznajo, da njegova ocena ni takšna, kakršno bi želeli in za katero verjamejo, da jo je sposoben doseči. In prav je, da otroku kdaj pomagajo. Težava nastane takrat, kadar pričakovanja staršev presegajo otrokove sposobnosti," poudari Božič. Ob tem spomni, da sta v šolah na voljo dopolnilni in dodatni pouk, "kjer pa na žalost opažamo dokaj nizko udeležbo". "Čeprav je na voljo dodatna učna pomoč - pri nas imamo tudi medsebojno pomoč pri učenju -, odziv ni tak, kot bi si želeli. Če bi otroci izkoristili vso pomoč, ki jim jo nudimo v šoli, bi imela večina tudi kdaj manj dela doma," sklene.