Avtomatizirani rastlinjaki, hidroponika in aeroponika, tudi biotehnologija. Rešitve so, a slovensko kmetijstvo caplja za najbolj razvitimi

Tako kot v številnih panogah je velik tehnološki razvoj doseglo tudi področje pridelave hrane. Vedno novi patenti pogosto odgovarjajo na vprašanja omejenih naravnih resursov, optimizacije dela in vse bolj občutnih podnebnih sprememb, a so inovacije v praksi vsaj med slovenskimi kmeti premalo uporabljane.

Ker je za nami že peta pozeba v zadnjih šestih letih in ker bo poletje skoraj gotovo prineslo tudi kakšno neurje s točo in morda sušo, bi morali učinek presenečenja ob opustošenem polju ali pozeblem sadovnjaku usmeriti v razvoj. Da je slovensko kmetijstvo zaostalo in marsikje še vedno na nivoju 19. stoletja, že dolgo opozarjajo kritiki. Po vsaki katastrofi se tako sprejemajo interventni zakoni, ki pridelovalcem zagotovijo finančno pomoč, na glavni namen kmetijstva - to je pridelek, pa se pogosto pozabi.

Oroševalni sistemi nad slovenskimi sadovnjaki so redkost

Pri sadovnjakih, ki so ob pozebi, kot je pustošila nedavno, najbolj na udaru, bi bil najbolj učinkovit sistem oroševanja, ki deluje kot umetni dež. Nad nasadom so napeljane cevi in pršila, ki z vodo rosijo nad sadovnjakom. Zaradi negativnih temperatur okolice se dodana voda ohlaja, zmrzuje in se nalaga po vseh delih rastline. Orošene dele dreves pokrije ledena prevleka, ki obstoji, dokler se temperatura zraka ponovno ne dvigne nad ničlo. Ob ohlajanju dodane vode in nato ob nastajanju ledu se sprošča toplota, ki se prenaša deloma na cvetove, deloma pa v zrak v svoji okolici ter v tla, s tem pa zaščiti cvetove pred pozebo. Tak učinkovit sistem pa trenutno deluje na le treh odstotkih vseh nasadov v Sloveniji. Sadjar Vinko Medved iz Zgornje Korene, ki smo ga obiskali tik pred prvim zagonom sistema, je potrdil, da je rešil ves pridelek, ki ga je oroševal, in si tako drago investicijo povrnil že slabo leto po nakupu. Da je teh sistemov za zdaj še malo, so sicer krivi predvsem visoki stroški. Tak sistem namreč stane okoli 55.000 evrov na hektar, kmetje pa opozarjajo tudi na številne birokratske zaplete, če se za odločijo za investicijo. Proti toči se večina sadjarjev bori z mrežami, ki so zdaj že osnova vsakega sodobnega nasada, v boju proti suši pa uporabljajo namakalne sisteme, ti pa kljub bogatim vodnim virom niso dovolj izkoriščeni. Ministrstvo se je vseeno odzvalo in povečalo vsote za investicije v kmetijstvu, ki se odzivajo na podnebne spremembe. Več denarja bo tako namenjenega za investicije v protitočne mreže, namakalne sisteme, oroševanje in rastlinjake.

V modernih rastlinjakih ni prostora za naključja

Ravno rastlinjaki so odlična rešitev za podnebne spremembe, saj se lahko skoraj povsem izolirajo od zunanjih vremenskih pojavov. "Ko sem bil v Tokiu na Japonskem, sem videl, da imajo v zavarovanem prostoru tudi nasad jablan. Pridelek imajo dvakrat na leto," je povedal dr. Blaž Germšek, predstojnik Infrastrukturnega centra Jablje, ki deluje v okviru Kmetijskega inštituta Slovenije. "Marsikaj obstaja in veliko se da storiti, a vedno se vse začne in konča pri denarju. Za nasad jablan pri nas nikakor ne bi prišel v poštev tako drag sistem, saj vemo, kako nizko ceno dosega ta sadež," je dejal.

So pa se rastlinjaki v zadnjih letih precej modernizirali in so tudi pri nas v uporabi praktično pri vseh večjih pridelovalcih zelenjave. "Kadar govorimo o sodobni pridelavi, ki prinaša dobiček in ne le delo, je to nujen pogoj," pravi. Pridelava v rastlinjaku namreč prinaša pred- in posezonski pridelek in s tem neko konstantnost. Regulirati se da že marsikaj. Na področju LED-luči je veliko novosti, tudi toploto je mogoče uravnavati zelo natančno in v prostoru ustvariti posebno mikroklimo. Hidroponika in aeroponika prinašata popoln nadzor nad hranili, ki jih uporabijo rastline in tukaj ni prostora za naključja, zato tudi pridelek ni ogrožen. V takih rastlinjakih se vpeljuje tudi pridelava brez pesticidov, kar na prostem praktično skoraj ni mogoče. "Zdaj se razvoj rastlinjakov nadaljuje predvsem glede avtomatizacije procesov in na Japonskem je že več tovarn zelenjave, kjer od setve, presajanja gojenja, žetve in pakiranja ne potrebuješ nobenega delavca več," je pojasnil Germšek.

Velik trend v svetu so tudi vremenske postaje, ki jih kmetje uporabljajo za lažje odzivanje na vremenske pojave. V zadnjih letih pridobivajo pomen zlasti tiste, ki so nadgrajene ter merijo tudi temperaturo in vlažnost tal. Pri zunanji pridelavi so se kot učinkovite izkazale predvsem pri vinogradništvu, razlaga Germšek. "Ob dežju je velika možnost pojava peronospore, zato kmetje škropijo. Ker nimamo točnih podatkov, zdaj škropijo povsod, četudi na enem hribu dežuje, na drugem pa ne. Z gostejšo mrežo postaj bi lahko dosegli, da bi bili podatki bolj aktualni oziroma natančni," je dejal. Take postaje pa so pomembne tudi za gojenje v zavarovanih prostorih, saj lahko pridelovalec s temi podatki lažje regulira klimo v rastlinjaku. "Če imaš te podatke, rastlinjak odpreš ali pa zapreš oziroma se glede na prej nastavljene parametre odpira in zapira sam. Ves čas lahko spremljaš zunanje vreme in ga izkoriščaš, ko je to primerno, in zavaruješ, ko ne želiš, da vpliva na tvoj pridelek," je še pojasnil.

Biotehnologija že odgovarja na podnebne spremembe

Mehanska oprema vsekakor lahko pridelek ubrani pred vremenskimi pojavi, a ne povsem in ne pri vseh panogah. Eden pomembnejših razvojnih korakov je zato tudi žlahtnjenje in ustvarjanje novih sort, ki so se sposobne prilagajati vse pogostejšim vremenskim ekstremom. To med drugim omogočajo gensko spremenjeni organizmi, vendar imajo članice Evropske unije na tem področju še veliko zadržkov. "Znanost je s pomočjo biotehnologije zmožna odgovoriti na podnebne spremembe pri pridelavi hrane. Ustvari lahko proti mrazu in suši odporne sorte, a se to ne dogaja," pravi biotehnolog, sicer zagovornik gensko spremenjenih organizmov dr. Borut Bohanec, upokojeni profesor Biotehniške fakultete in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Genske transformacije in genomsko preurejanje sicer v svetu dobivajo vedno večjo težo, spremenjeni organizmi pa se vse pogosteje odzivajo prav na podnebje. Riž, ki je odpornejši na pogostejše poplave denimo že obstaja, v Argentini pa so nedavno razvili pšenico, ki je za približno 30 odstotkov odpornejša proti suši. "A te pšenice še ne upajo pridelovati v večjem obsegu, saj se bojijo izgube trgov," je dejal Bohanec, ki je prepričan, da se takim organizmom neupravičeno daje negativen predznak, saj lahko rešijo pridelek in s tem lakoto, hrani pa dajejo tudi boljše lastnosti.

V Bangladešu tako na primer že gojijo proti škodljivcem odporne jajčevce, v ZDA so jabolku dodali gen, ki prepreči, da bi porjavelo, na Novi Zelandiji pa so ustvarili čebulo, ki te ne spravi v jok. Med najbolj znanimi primeri gensko spremenjenega pridelka je zlati riž, ki so mu znanstveniki dodali betakaroten, bogat vir vitamina A. "Ta riž je bil v osnovi namenjen za pridelavo v revnih državah, kjer je veliko otrok zaradi pomanjkanja vitamina A oslepelo. Za zdaj so to pridelavo sprostili le na Filipinih, drugod pa še ne. Propaganda nekaterih zelenih organizacij proti temu rižu je še vedno velika," je dejal Bohanec.

​Evropa zaostaja

Na vprašanje, ali bi s pomočjo biotehnologije lahko ustvarili tudi rastline, ki bi bile odpornejše proti mrazu, in tako preprečili negativne učinke pozebe, je odgovoril, da zagotovo, a da do zdaj pri sadnih vrstah nihče na tem ni delal, saj morda z rastlino ne bi prišel na tržišče. Kljub velikemu nasprotovanju, zlasti v evropskih državah, pa je Bohanec prepričan, da se bo to moralo spremeniti. "Podnebne spremembe prinašajo tudi nove škodljivce, ki prav tako terjajo prilagoditve. Ne vem, kdaj, a obrat se bo zagotovo zgodil. V nekaterih državah že veliko stvari razvijajo in ti proizvodi se širijo. Evropa, ki je bila nekoč na tem področju vodilna, pa zdaj zaostaja," je še dejal.

Eden zadnjih trendov, ki so se pojavili na tem področju, je tako imenovana personalizirana hrana. Tudi tukaj gre za gensko spremenjene organizme, ki določenim živilom nekaj dodajo ali odvzamejo. Hrano tako prilagodijo za športnike ali za določene bolnike. Najbolj znan primer je solata, ki ji odvzamejo kalij in je tako primerna tudi za ljudi, ki imajo težave z ledvicami, ali pšenica, ki se ji odvzame gluten in je tako primerna za ljudi s celiakijo. Vse bolj priljubljeno je tudi laboratorijsko meso, trendi na tem področju pa se razvijajo zelo hitro. Nekateri meso pridelujejo z vzgojo živalskih celic, drugi ga izdelujejo iz rastlinskih beljakovin, vsi pa dodajajo tudi barvila in arome, ki so pogosto produkt gensko spremenjenih organizmov.