Avtorske pravice: Če ste fotografijo posneli sami, še ne pomeni, da je vaša

Na družbenem omrežju objavimo fotografijo, ki smo jo posneli s svojim mobilnikom. Nekdo si jo brez vprašanja "izposodi". Naenkrat se naša fotografija po spletu razširi kot požar, mi pa smo besni, saj se počutimo izdane in ogoljufane. "Ustvaril sem jo sam, zato je moja lastnina," si pravimo. A to ne drži vedno.
Začnimo z nekaj praktičnimi primeri. Tudi Večerovi novinarji vse pogosteje poročajo kar s pomočjo družbenih omrežij. Na svojih profilih objavijo kratke fotografske utrinke dogajanja, ki pa običajno niso noben lepotni presežek. Ker je na spletu vsebino najlaže izmakniti in se narediti Francoza, se je pred časom zgodilo naslednje: fotografijo, ki jo je naš novinar posnel na shodu za kulturo, je nadalje uporabil Bojan Požar, ob vprašanju pa tudi lažno trdil, da "ima za to dovoljenje", čeprav avtorja ni kontaktiral. Sledilo je nekaj podobnih primerov: svoje objave na twitterju so s fotografijami ljubljanskih protestov - tudi te so posneli naši novinarji - pospremili Branko Grims, Jelka Godec in Jure Ferjan. Skočili smo na noge. Češ, da se to ne počne, saj gre za avtorsko delo.
A vse ni tako preprosto. Fotografije so sicer lahko avtorskopravno zaščitene, a ne nujno vse. "To je morda tudi prvo izhodišče, ki bega številne uporabnike, sploh na socialnih omrežjih," razpravo začne odvetnica Maja Ovčak Kos iz odvetniške pisarne Zakonjšek. Natančneje: če posameznik na protestih na hitro in brez pretiranega truda posname neko fotografijo, je zelo vprašljivo, ali bo to delo tudi avtorskopravno varovano. "Če gre za rutinsko posneto fotografijo, najverjetneje z mobitelom, bi rekla, da varstva verjetno ne bo," pojasni odvetnica, ki je sicer specializirana za avtorsko pravo. Posledično ni nobenih težav z nadaljnjo uporabo te fotografije; tak posameznik zanjo nima avtorskopravnega (ali drugega pravnega) varstva. "Tako fotografijo lahko posname tudi žival; ne nazadnje lahko opico naučite, da pritisne na gumb in nekaj nastane," še pove, mi pa obsedimo odprtih ust.
Vendar je taka praksa tudi zelo smiselna, saj so avtorska dela pri nas varovana enako kot intelektualna lastnina (to so izumi, simboli in podobno). "In če pomislite, koliko truda je bilo vloženega v neki izum, ki ima enako monopolno absolutno varstvo kot avtorska pravica, je logično, da avtorsko pravo ne more varovati kar vsakršnega šklocanja z mobitelom in drugih povprečnih stvari, ki ne dosežejo nobenega ustvarjalnega nivoja," pojasni.​

Je sploh kaj moje?

V zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah tako najdemo kriterij petih elementov, ki jih mora izražati konkretno avtorsko delo, da je lahko pravno zaščiteno. Kot kaže praksa, je med njimi najbolj odločujoč vidik individualnost. To pomeni, da mora - če si želi zaščite - delo izražati, da je bilo ustvarjeno na specifičen način. "Pri fotografijah se recimo ocenjujejo izbor motiva, osvetlitev, kompozicija, kot, obdelava in podobno. Delo mora imeti torej nekaj samosvojosti in presegati stanja rutinske fotografije," še doda odvetnica.
In komu je prepuščena končna presoja? Sodišču. "To je ne nazadnje pravno vprašanje. Mi sicer lahko smatramo in trdimo, da je nekaj avtorsko, a končna beseda bo vedno prišla od sodišča," jasno pove Maja Ovčak Kos.
V teoriji so tako avtorsko zaščitene fotografije profesionalnih fotografov, saj obvladajo stroko, to naj bi bilo očitno tudi pri njihovem delu. V praksi bo sodišče - ne glede na človekov naziv - delo presojalo z vidika petih elementov. Fotografije, ki jih ne bodo izpolnjevale, posledično nimajo nobene zaščite. "Žal je ureditev taka; naša praksa je primerljiva z Nemčijo in Avstrijo in nismo posebno zahtevni," še doda. Podobno je z novinarskimi članki; po besedah Ovčak Kosove se težave pojavijo, ko novinarji napišejo prispevek in trdijo, da je njihov avtorski, ker so ga napisali sami. "Tudi pri slednjem velja, da morajo novinarski članki izraziti neki osebni pečat in presegati povprečnost; da so v njih torej izkazani kreativnost, novost in izvirnost. Pri rutinskih člankih tega gotovo ni, pri mnenjskih pa," še pove in doda, da novinarje to pogosto zelo preseneti.

Usmiljenja ni ...

A to ne pomeni, da si lahko izposodimo kar vsako fotografijo, ki jo najdemo na spletu. Nikakor! Sodišče EU v Luksemburgu je nedavno obravnavalo primer nemške dijakinje, ki je v svoji šolski predstavitvi uporabila fotografijo Kordobe. Našla jo je na spletni strani neke potovalne agencije in spletno mesto navedla kot vir. Imena fotografa ni pripisala, saj ni bilo navedeno niti na strani agencije. "Šola je predstavitev kasneje objavila na svoji spletni strani, fotograf pa jo je tožil zaradi nedopustne uporabe in reproduciranja, želel je 400 evrov odškodnine," spomni Maja Ovčak Kos. Ker je šlo za priobčevanje novi javnosti, je bilo dejanje spoznano za kršitev, čeprav je dekle fotografijo objavilo le z namenom ponazoritve. Obenem nas morda čudi, kako je mogoče, da informacije o uporabi zaščitenih fotografij tako hitro priromajo do samih avtorjev. "Obstajajo agencije, ki skrbijo in bedijo nad tem, kako se uporabljajo fotografije, ki so avtorskopravno varovane; locirane so zlasti v Nemčiji. Če zaznajo, da tako fotografijo kdo uporabi, informacijo pošljejo lastniku, njegova odvetniška pisarna pa kršitelju odpošlje zahtevek," pojasni odvetnica.
​Pogosto se torej zgodi, da so fotografije, ki jih najdemo na spletu, avtorsko delo, a niso ustrezno označene. V odvetniški pisarni Zakonjšek medijskim ustvarjalcem in drugim uporabnikom spleta zato svetujejo previdnost. "Imamo kar nekaj primerov, kjer so slovenski spletni mediji nedovoljeno uporabili fotografije, ki so jih našli na internetu; dogaja se, da ni nikjer označeno, kdo je avtor, ob fotografiji ni niti oznake C, ki je sicer eden od indicov, da je treba biti pri uporabi pazljiv," še pove in pojasni, da gre navadno za uporabo "nedolžnih" fotografij, pri katerih zapletov ne bi pričakovali. "Nedavno sem imela primer, ko je medij uporabil fotografijo sršena; preko odvetniške pisarne se je javil fotograf in zahteval odškodnino za uporabo te fotografije," je dodala Ovčak Kosova in še pojasnila, da je takih primerov sicer relativno veliko. Kršitelji se po zapletu dostikrat izgovarjajo, češ da niso vedeli, da je nekaj pravno varovano. "Kar se tiče uveljavljenja sankcij, pa to, da nečesa nisi vedel, običajno niti ni relevantno," še zaključi Maja Ovčak Kos.