Borbeni sindikalizem: Marsikdo od zaposlenih se ne zaveda, da včlanitev v sindikat ne pomeni le tega, da greš lahko na oddih v toplice!

Sindikalno združevanje tudi v slovenskem prostoru predstavlja nepogrešljivi del boja za delavske pravice. Vendar tovrstni angažma, ki mora ob nespodbudnih okoliščinah organsko napredovati v aktivnejši boj za odvzete pravice in za zaščito že pridobljenih, ni samoumeven. Za organizacijo sindikalne stavke stoji organizirana in predana struktura, ki se v sodobnih razmerah - pa tudi skozi zgodovino - neprestano sooča z družbenimi čermi in zlonamernimi zaustavljanji, ki največkrat izvirajo iz kapitalskega interesa delodajalcev. Kaj se torej mora dogajati, da v razmerah, polnih pritiskov, naposled pride do radikalizacije delavcev? Anton Lisec, zadnji predsednik sindikata RTH, ob tem vprašanju ne okleva: "Nikoli nisem razumel tega, da ljudje, ki ne dobijo plače, še kar naprej hodijo v službo! Zato smo stavkali in zaradi ničesar drugega!"

Vendar se težave pogosto porajajo tudi znotraj bazena samih sindikatov. Asmir Bečarević, predstavnik Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije pravi, da se marsikdo od zaposlenih ne zaveda, da včlanitev v sindikat ne pomeni le tega, da lahko greš poleti na oddih v sindikalni apartma - vseeno pa se dogaja, da tovrstni "bonbončki" zasenčijo resnično poslanstvo sindikata in celo manipulirajo s prizmo pogleda. "Na račun tega se spregleda, koliko pravic je delavec skozi leta izgubil s podpiranjem določenega sindikata. Predvsem v večjih podjetjih delodajalci sodelujejo z večjimi sindikati in prepričan sem, da se dogovorijo, na kakšen način bodo zaposlenim predstavili določene zadeve in kako jih bodo prepričali, da je neka pot edina prava! Ljudje na koncu popustijo, prepričujejo jih tudi z raznimi grožnjami. Problem v današnji družbi je tudi ta, da so ljudje preveč individualistični, med nami je premalo solidarnosti," je prepričan. 

Bečarević je stavko izkusil tudi na lastni koži. Stavka 2014 se je v Premogovniku Velenje začela spontano. "Ljudje so enotni, ko se jih nekaj osebno dotakne - nam je bilo takrat zagroženo, da nam bodo plače znižali za deset odstotkov, da ne bo izplačan regres ter da bodo šli v znižanje dopusta. Zavrelo je," nadaljuje in spomni, da je stavka trajala deset dni. Po tem so znotraj podjetja ustanovili Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije, vseskozi pa v samem procesu pogajanj čutijo, kako "inovativni" in prebrisani so sodobni delodajalci. "Priznati moram, da gospodarska združenja svoje naloge opravljajo zelo dobro in da delodajalcem uspešno svetujejo, s kakšnimi metodami naj ustrahujejo delavce ter na kakšen način znižati strošek dela po sistemu "kuhane žabe"." Kaj to pravzaprav pomeni? "Če boš danes človeku nekaj vzel na hitro, se bo odzval; če pa mu isto količino pravic vzel na dolgi rok ter postopoma, tega ne bo opazil v tolikšni meri."

V času koronavirusa je opaziti, da slednje ni težava izključno v premogovniku Velenje, temveč nasploh v današnji družbi, še pomenljivo strne Bečarević.

David Švarc, sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije ob tem opozarja, da sindikaliste delavstvo na opisanem terenu nemalokrat postavlja v položaj "šolajočega". "Kažejo nam, kako bi morali delati in kakšna so pričakovanja, zelo težko pa v tem boju vsak sam prepozna svojo vlogo. Primerjajo nas s tujimi sindikati," poudarja in dodaja, da je pri tem osrednja težava v tem, da se v Sloveniji boj preneha, ko situacija zaide v skrajno fazo. V Sloveniji imamo pravico do stavke celo uzakonjeno in to ni samoumevno ter obče, poudarja in dodaja, da se v delavskih krogih premalo potencira tudi možnost interesne stavke. "To pomeni, da se morajo delavci - če ima delodajalec profit in če je pogača večja - zavedati, da si lahko izborijo večji del pogače. Ne pa to, kar se prepogosto dogaja pri nas: da se delavstvo zbudi šele takrat, ko gre zadeva že proti koncu! Da šele takrat iz strahu zraste vsaj malenkost poguma! In da na koncu delavci dobijo tisto malo iz stečajne mase. Ne - pravi delavski boj je to, da se delodajalcu iz dneva v dan dokazuje, da niti centa lastnega profita ne more ustvariti brez pridnih ter marljivih delavskih rok!"

Tudi poklicni gasilci so 30. junija 2021 sicer začeli opozorilno stavko. Stavki so se pridružile vse gasilske poklicne enote, ki delujejo kot javni zavodi. Stavkovni odbor je tudi že sprejel sklep z zahtevo, naj vlada resno pristopi k pogajanjem, sicer lahko pride do daljše stavke. Zapletov, ki so privedli do takšnega izkupička, je bilo obilo. Švarc pravi, da od lanskega marca stika med sindikatom in Ministrstvom za obrambo ni bilo, četudi jim je trenutna vladna struktura - ko je začela s svojim delom - obljubila, da bodo pogajanja nadaljevali. "Ko smo se po pol leta na njih tudi uradno obrnili, so naše pozive enostavno ignorirali. Po več mesecih smo se marca letos odločili za samoiniciativen obisk ministra. Povedali smo, da pridemo, dan pred tem pa se je naš vrli minister enostavno odločil obiskati gasilsko enoto v Kranju. Na isti dan, uro pred našim prihodom, je torej enostavno pobegnil v kranjsko gasilsko enoto, kjer ga je direktor, ki mu je naklonjen, sprejel odprtih rok in mu razkazoval avtopark. Malo ga je vozil po Kranju, minister pa se je špilal gasilca." 

Ko so sredi maja letos preoblikovali v stavkovni odbor in napovedali priprave za stavko, so hitro dobili tudi (prijazno) vabilo, da se začnejo pogajati.

Podobno ignoranco je bilo zaznati v stavki voznikov avtobusov pred leti. Damjan Volf - sicer generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije - je takrat deloval v okviru Sindikata voznikov avtobusov Slovenije, na okrogli mizi pa je ob refleksiji na tisti čas izpostavil, da živimo v sistemu, v katerem je vso delavstvo podvrženo izkoriščanju. "Ko govorimo o poklicnih voznikih, lahko rečemo, da so iz leta v leto samo izgubljali. Vedno več dela in za vse manjše plačilo. Prišli smo do točke, ko so lastniki podjetij enostavno vzeli dodatno poklicno zavarovanje, ko se kartelno dogovarjajo za posle in ko voznikom nalagajo nova in nova dela (vozniki so postali tudi sprevodniki in čistilci). To je sodu izbilo dno."

Prišli so do zaključka, da z delodajalci, ki trenutno obvladujejo cestni potniški promet, ni mogoč konstruktivni pogovor. V letu 2017 so na prvi šolski dan, ki je za delodajalce v cestnem potniškem prometu izjemno pomemben, napovedali stavko. 

Krog se sklene ob točki, ki jih je izrazito (negativno) presenetila: eden največjih prevoznikov v Sloveniji je od samega začetka iskal izključno argumente, kako diskreditirati sindikat voznikov avtobusov ter kako ustrahovati tiste, ki so želeli stavkati. Delodajalec ni hotel slišati o nikakršni izpolnitvi kakršnih koli stavkovnih zahtev. "Zanimalo ga je izključno to, če smo stavko dejansko pripravljeni zamrzniti. Izkoristil je sindikalni pluralizem. Že v času stavke je delodajalec napovedal in nadalje tudi vložil tožbo zaradi nezakonitosti stavke."