Na začetku epidemiološke krize sta tako fiskalna kot monetarna politika bili bolj pravočasni in agresivnejši v ZDA kot v Evropi oziroma v evroobmočju, katerega je ovirala odsotnost enotnega fiskalnega organa. Medtem ko so posamezne države EU kar nekaj časa poskušale storiti to, kar so lahko brez skupnega fiskalnega dogovora, je bil ameriški fiskalni in monetarni odziv na koronavirus takšen, da aktualna recesija v ZDA predstavlja prvo v zgodovini z rastočim razpoložljivem osebnim dohodkom.
Evropa kljub težji začetni izkušnji s pandemijo in z začetnim šibkejšim političnim odzivom na krizo sedaj na prihodnost le gleda z bolj razširjeno fiskalno podporo in z boljšo epidemiološko sliko, kot jo imajo v ZDA. Ta pozitivni razvoj v Evropi je, ob obsežnih razlikah pri denarnih politikah med ZDA in v evroobmočjem, prispeval, da se tečaj EUR/USD iz letošnjega marca pa do danes povišal z 1,08 dolarja na evro na skorajda 1,20 dolarja na evro. V prihodnje bo v ZDA šibkejši dolar pomagal spodbujati rast, v Evropi pa tečaje delnic.
K razvrednotenju dolarja krepko prispeva tudi ameriška denarna politika, ki je mnogo bolj širitvena, kot je ta v drugih državah. Za primerjavo lahko omenimo, da je Ameriška centralna banka (FED) svojo bilanco stanja v zadnjem letu povišala za 84 odstotkov, Evropska centralna banka (ECB) pa za 36 odstotkov, a kljub temu je dolar proti evru v tem času izgubil "zgolj" 8 odstotkov. To nam ponovno daje vedeti o povišanih stopnjah povpraševanja po dolarski valuti v kriznih časih in o pomembnosti statusa dolarja kot rezervne valute. Sodeč po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ameriški dolar predstavlja dobrih 60 odstotkov globalnih denarnih rezerv, evro 20 odstotkov, kitajski juan pa zgolj 2 odstotka. Status dolarja kot globalne rezervne valute kljub razvrednotenju ni ogrožen, čeprav za zdaj deluje, da dolar proti evru ne bo kmalu bistveno pridobil. Prej nasprotno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
