Andreja Kutin
Tekma za cepivo proti SARS-CoV-2 se bliža zadnjim krogom pred finišem. Pristopi in principi razvoja cepiv raziskovalnih ustanov so različni, na drugi strani pa se na medmrežjih množijo teorije zarot. Poleg teorij, izvitih iz raznih izvajanj, pa obstajajo tudi bolj utemeljeni pomisleki - kako varna in učinkovita so cepiva tega hitrostnega razvoja?
Oslabljeni virusi
Najbolj enostavno pripravljena so po večini cepiva Kitajcev in Rusov. Kitajska podjetja sicer razvijajo več vrst cepiv, a v glavnem so to cepiva na bazi oslabljenega virusa. Virus je namnožen in obdelan tako, da se ne more več razmnoževati, torej ni infektiven, še vedno pa ima na površini točno to, kar potrebuje cepivo, da izzove imunski odziv. "Težava pri teh cepivih je, da imajo ogromno neznanih komponent. Vemo, kako je virus sestavljen, ne pa natančno, kako te komponente vplivajo na odziv telesa. Stara cepiva, narejena po tem principu, so izjemno uspešna, imajo pa določene komponente, za katere ne vemo, kako se telo nanje odzove. Zato poskušamo sodobna cepiva pripraviti tako, da vsebujejo le tisto, kar rabimo. Tako lahko predvidimo, kakšen je odziv telesa," pojasni dr. Mojca Benčina z oddelka za sintezno biologijo Kemijskega inštituta. Prav ta cepiva so najbliže odobritvi kitajskih regulatorjev, kitajske oblasti pa želijo, da državna podjetja še pred ameriškimi volitvami odobreno cepivo dostavijo v ZDA, saj bi ga predsednik Donald Trump v predvolilnem času le težko zavrnil.
Komponentna cepiva
Veliko bolj predvidljiva so moderna ali komponentna cepiva. Takšno je cepivo proti gripi - sestavijo ga iz točno določenih komponent, značilnih za določen podtip virusa. Na podlagi informacij iz Avstralije vsako leto sestavijo virus za Evropo. Proteinski skupki dostavijo antigene v celico, od koder se predstavijo imunskim celicam in sprožijo imunski odziv. "Težava komponentnih cepiv je, da imajo omejeno število dejavnikov, ki spodbudijo imunski sistem in so običajno manj učinkovita. Tako je treba skleniti kompromis med tem, ali želimo zelo učinkovita in nepredvidljiva cepiva, kot so oslabljena cepiva, ali manj učinkovita in izjemno predvidljiva cepiva. Imunologi težijo seveda k predvidljivosti, da je čim manj stranskih učinkov, s tem pa se seveda zmanjša učinkovitost," Mojca Benčina pojasni dilemo.
Varnost bo zagotovljena
Še najbolj utemeljen strah od vseh, ki krožijo v tem času po spletiščih, je hitrost razvoja cepiv in posledično možnost napak. Benčina: "Prepričana sem, da bo testiranje potekalo bistveno hitreje kot običajno. Glede varnosti bo vse narejeno, kot mora biti. Kar pa se tiče učinkovitosti, ta zagotovo ne bo preizkušena tako, kot če se ne bi mudilo. Preverjanje učinkovitosti namreč pomeni, da cepiš ožjo populacijo ljudi, nato pa preverjaš imunski odziv čez pol leta, leto. Kasneje se preveri, ali je bil kdo od cepljenih izpostavljen okužbi. Tega časa nimamo in ta del bo zagotovo skrajšan. Ampak to ne predstavlja tveganja. Če se dokaže, da je cepivo varno, je edina neznanka, ali bomo razvili zadostno imunsko zaščito. Varnost cepiva bo zagotovo testirana, kot mora biti. Imunski odziv lahko preverimo - koliko je protiteles, koliko spominskih celic se tvori, ampak koliko je cepivo res učinkovito, se v celoti vidi čez deset let. Tega časa nimamo."
Proteinska cepiva potrebujejo dodatke, spodbujevalce, ki so v oslabljenem cepivu že prisotni, v komponentnem cepivu pa jih je treba dodajati. Prav ti dodatki sprožajo vnetja, rdečico ali bolečino pri mestu vboda, a tudi aktivirajo imunski sistem, sporočijo mu, da se nekaj dogaja in da se je treba braniti. Obenem dodatki sprožajo pomisleke nasprotnikov cepljenja.
Vektorska cepiva
Večina "zahodnih" cepiv je vektorskih. Pri tej vrsti cepiv dodatki niso potrebni, saj se zapis za antigen vstavlja v telo v obliki molekule RNK ali DNK. Pogosteje gre za RNK, ker živi manj časa, ta spodbudi celico, da producira ustrezne proteine, ki jih celica predstavi imunskemu odzivu. Mehanizem je torej podoben proteinskim cepivom, le da celica sama izdela proteine. "Gre za novejša cepiva, o njih se še učimo, ampak so boj varna, ker se vstavi res samo tisto, kar je treba vstaviti. A vsi raziskovalci opozarjajo, da je treba iti v tej smeri počasi, saj gre za novost. Vemo, da RNK in DNK ne ostajata v telesu, zagotovo ni nevarnosti za vgradnjo v človeški genom, kot sumijo nekateri. Ne vemo pa, ali je takšna količina zadostna ali ne. Teh stvari se je treba še naučiti, zato bodo testiranja trajala dlje," pravi raziskovalka.
Cepiva na podlagi oslabljenih virusov razvijajo: Wuhanski inštitut, Sinovac (obe odobreni za omejeno rabo), Sinopharm, Kitajska akademija medicinskih znanosti, Indijski inštitut za virologijo, RIBSP (Kazahstan) in drugi.
Proteinska cepiva snujejo: Novavax, Anhui Zhifei Longcom (Kitajska), Finlay Vaccine Institute (Kuba), Vektor inštitut (Rusija), GSK in Sanofi, SpyBiotech, Dynavax (oba iz ZDA), Medicago (Kanada), Kentucky BioProcessing, Severnokorejska komisija za znanost in drugi.
Vektorska cepiva razvijajo: Moderna (ZDA), Biontech in Fonsun, Curevac, CanSino Biologics (Kitajska, odobrena za omejeno uporabo), Gamaleya Research Institute (Rusija, odobrna za omejeno rabo), Johnson & Johnson in Beth Israel Deaconess Medical Center (ZDA), AstraZeneca in Univerza Oxford, ReiThera (Italija), Merck, Univerza v Hongkongu, Vaxart (ZDA, v obliki tablete) in drugi.
Oslabljena cepiva so preveč tvegana, za komponentna se kaže, da premalo učinkovito stimulirajo imunski odziv, zato sedaj znanost stavi na vektorska cepiva, ki so bolj usmerjena. Kajti ni dovolj, da cepivo sproži velik imunski odziv v kratkem času, cilj cepiva je, da nastane zadostna količina spominskih celic, ki se ohranijo za dalj časa tako, da si ščitijo pred virusom še vsaj pol leta po cepljenju, opozori Benčina.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
