Dim & Sim

Podloženi z ekspresivno glasbeno spremljavo sta se v mojem otroštvu dve češki lutki v animiranih filmih pred osrednjimi večernimi poročili spotikali, tolkli po prstih s kladivi, se zaletavali v zidove ter nasploh zbujali smeh z lastno nerodno nesposobnostjo. Vedno sta se na videz trudili izboljšati lastno okolje, a jima je vselej spodletelo. Zabavna sta bila Pat in Mat zaradi silne nekompetence, nastopala pa sta v risanki, naslovljeni Pa je narejeno! oziroma Mava to!

V enem delu tistemu s čepico doma vsepovsod leži ogromno knjig, zato si naroči, jasno, še eno, tokrat z načrti za izdelavo raznih reči, med njimi knjižnih polic. Ene izdela, hudo majave, in ko pride naokoli drugi, tisti z baretko, mu v dar prinese še več knjig (Čepica očitno res rad bere, v današnjih časih je nadvse vicno že to, saj je v tako siloviti diskrepanci z realnostjo – samo nasmeh je bolj grenak), kar kajpak sesuje police. Delikatnost ravnovesja je naravnost didaktična – par knjig preveč, pa se vse podre. Dvojec se nato stvari loti bolj zavzeto. Rezultat je znan: potrebnega je več in več orodja, za katerega Čepica menja več in več knjig (tudi dejstvo, da si s cvenkom, ki ga dobi za rabljene knjige, dejansko lahko kupi orodje, je pomenljivo), nakar polica, ki jo končno vendarle izdelata, služi hrambi orodja, ker knjig vmes pač zmanjka.

Ironija metafore aktualnih družbenih razmer je domala popolna (kaj ti bojo knjige, če maš pa lahko šraufe), a če jo za hip pustimo ob strani in se držimo obeh junakov; če bi govorila, bi najbrž rekla kaj takega: "Nekaj vem o knjigah, nisem pa strokovnjak za te urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas." Ali: "Ker sem neveden. Torej, ker me ne zanima." Za to stopnjo ignorance imamo v jeziku poveden izraz: imenujemo jo amaterizem. Pat in Mat sta paradigmatski prikaz amaterizma, nekompetentnosti: nimata pojma o rečeh, ki se jih lotevata, a to zavestno ignorirata in se jih spravljata početi z vedno isto motivacijo: ker lahko. Smejimo se jima, ker se čutimo v primerjavi z njima kompetentnejši.

A to sta dve animirani lutki v risanki. Njuni nameni so benevolentni. Njima kri ne teče zares in udarci ju ne bolijo zares. Kaj pa, če bi šlo zares? Ljudje včasih za kako realnost rečejo, da je realnejša od vsake fikcije, da nečemu, kar se je zgodilo, če bi to prebrali v romanu, ne bi verjeli. Ljudje kdaj tudi rečejo, da je nekaj kot v risanki in s tem mislijo, da je špasno. Kaj, če bi se zgodilo, da bi bilo nekaj natančno tako kot v risanki, pa vse prej kot smešno? Ker točno to se nam ta hip dogaja. Bizarnost realnosti je še enkrat več prekosila fikcijo.

Pri nas, v naši "risanki", nastopata dva junaka, recimo jima Dim in Sim. Povsem naključno, a skrajno primerno je, da njuni imeni skupaj zvenita podobno kot kitajska jed. Kot polnjeni cmočki, ki jih zmažeš za malico, vse prevečkrat pa zaradi svoje file povzročijo hudo zgago. A veste, ko v Kungfu pandi ata reče Poju: "Mi smo nudlarji!" No, v skladu s tem, kar z nami ta čas počneta Dim & Sim, zase kmalu ne bomo mogli več reči ničesar, razen da smo cmočkarji. Ker točno to smo – knedli, ki si mirno dovolijo gornji izjavi, ju vkorporirajo v lastno realnost ter živijo z njima. Kako je to mogoče?

To je mogoče, ker se slovenska družba v čvrstem primežu posledic aktualne oblasti nahaja v stanju totalnega amaterizma, kjer vsi njeni nivoji delujejo izključno po metodi ker lahko in kjer vsak lahko reče vse – za kar po novem tu zlorabljamo izraz "soboda govora". Brez odgovornosti, karkoli ti pade na um, vsa mnenja in dozdevki, pod pretvezo garancije kar iz Ustave. Za crknit. Infantilnost, cepljena na nevednost, producira v družbi presenetljivo bizarne rezultate, ko ljudje, recimo, ne znajo več normalno prevzeti poštne pošiljke, ko brez medicinske izobrazbe javno izražajo dvome v znanost, ker da se slednja baje kdaj tudi moti (no shit, Sherlock, saj to tudi sama priznava – ampak, za boga milega, kak razlog je to?!), ko cvetijo teorije zarot in večglasno lajanje v drugače misleče pod krinko lastne pozicije žrtve in ko so končno prišli do besede tudi vsi ti, ki jih je sistem leta in leta puščal, da iz sebe delajo ponižane in razžaljene. Zdaj v družbi žanjemo posledice dejstva, da toliko ljudi tako dolgo ni prišlo do besede in da smo tako skrajno zanemarili izobraževanje. Pogosto me sprašujejo, kako ljudi vnovič navdušiti za branje, kako navdušiti mlade. Odgovor je skrajno enostaven: s prisilo. Dajte jim knjigo in naj jo odprejo, nakar naj se prisilijo, da vztrajajo, in sicer vsak dan dlje, dokler ne dosežejo vsaj osnovne kondicije. Drugega recepta ni. Branje, učenje je muka, omogoča pa vsaj minimalne družbene standarde, ki jih nujno potrebujemo, če naj nas, kot zdaj, neka oblast s svojimi sateliti za lastne potrebe kolektivno ne pretvarja v kanonefuter.

V obeh navedenih izjavah se zrcali prvinski amaterizem, kar samo po sebi ne bi bilo problem. Če bi bilo izrečeno za šankom v vaškem pajzlu in bi to rekla dva papka na piru, ki gresta po šihtu domov brez obveznosti in odgovornosti. Prostodušno priznanje, da o nečem "nekaj veš", skriva lastno hvalo, ko naj bi vsi doumeli, kak stručko si v bistvu. Rupel ni bil nikoli profesionalni pisatelj oziroma je bil, če že, v tem poslu očitno dovolj kisel, da se ni uvrstil v prvo slovensko pisateljsko ligo. Javni diskurz v njem prepoznava predvsem politika, ki je menjal barve še bolj zavzeto kot štrikane brezrokavnike, diskurziral z značilnim požiranjem vokalov, ter se nato upokojil. Mi ne mislimo (prav nasprotno), da je ostal gospod Rupel naciji karkoli dolžan. Gospod Rupel očitno ne deli našega mnenja. Imate kdaj kak obisk, ki ne zna iti domov? No, to. Kot v risanki se dasa Dimitrij zdaj vrača, in sicer v prepoznavnem slogu že s prvo najavo, iz katere je moč deducirati, da je vmes preteklo precej vode. V vmesnem času že potrjeni v. d. direktorice JAK v javni prostor namreč znova vstopa s paradoksom: po eni strani se ima za strokovnjaka za knjige, po drugi pa v povezavi z njimi uporablja terminologijo iz prejšnje države: v Sloveniji "uradi, ki se ukvarjajo s knjigami" pač ne obstajajo (več). Obstaja agencija. Razkriva pa poniževalna dikcija odnos do področja, v katerem vidi gospod Dimitrij, skupaj z večino v Svetu JAK, ki ga je potrdila, priložnost za lastno vrnitev – in par brezplačnih letov na relaciji Ljubljana−Frankfurt−Ljubljana. Dimitrij strikes again!

O njegovem prijatelju najbrž ni več treba izgubljati besed, tudi izgubljanje besed na lastni račun si je namreč treba zaslužiti. Človek, ki ne razume pojma kurator in ki misli, da je vsa slovenska kultura čakala samo nanj, si ga enostavno ne – o sebi je vse povedal sam. Vzeli si bomo aktivno pravico, da to pot pa ne zanima – nas. Ker jo mi namreč imamo, v absolutnem nasprotju z njim na državni plači in najvišji funkciji na področju, ki ga zdaj kar se da učinkovito sramoti tudi v tujini. Eden bolj tragičnih momentov za človeka mora verjetno biti, ko resničnost njegove izjave izniči njen želeni cinizem.

Spomnim se, kako smo pred par leti onemeli opazovali dogajanje na sosednjem Madžarskem ter se čudili, kako je kaj takega sploh možno. Ton kolegic in kolegov od tam je bil, ko so odgovarjali na naša zaprepadena vprašanja, presenetljivo nevznemirjen. Zdaj je naš isti.