V Sloveniji kmetje skupno redijo 483.000 glav goveje živine, med njimi je več kot petina krav molznic. Z mlekom smo samooskrbni, viške pa celo izvažamo. "K sreči imamo blizu Italijo in Hrvaško, ki sta veliki porabnici mleka. Največ tako izvozimo tja. V Sloveniji namreč pridelamo približno 25 odstotkov viškov mleka," razlaga Janko Petrovič, direktor ptujske mlekarske zadruge, in nadaljuje, da tako visoka samooskrba na področju mleka ni samoumevna. "Samo v okviru naše zadruge se v povprečju zapre ena kmetija na teden. Živino prodajo ali pa se prehodno preusmerijo v kakšno drugo panogo," pravi Petrovič. Res je, da se hkrati dogajajo tudi investicije v nove hleve in se določene kmetije tudi širijo, a po Petrovičevem mnenju se bo tudi to kmalu ustavilo: "Da bi nova proizvodnja konstantno rasla in tako nadomeščala izpad, ki nastaja zaradi tistih, ki se zapirajo, je nemogoče pričakovati."
Več stroškov, manj prihodkov
Stroški pridelave so namreč vse višji, odkupne cene pa vedno nižje in ravno to je razlog, da s kmetijstvom prenehajo predvsem manjši pridelovalci. Razmerje med stroški in dobičkom se je v koronačasu še poslabšalo in mlekarstvo ni nobena izjema. Lani spomladi je odkupna cena mleka padla za 15 odstotkov. Še konec leta 2019 je bila odkupna cena za liter mleka okoli 35 centov, nato je cena padla na 30 centov in do jeseni je znova dosegla okoli 33 centov za liter.
"Dražijo se elektrika, gorivo, gnojila, krmila in vse drugo. Okoli 65 odstotkov prihodkov od mleka zajemajo fiksni stroški, preostalih 35 odstotkov pa ostane za investicije in stroške dela. Če recimo večji proizvajalec mleka mesečno pridela 30.000 litrov mleka, s tem na mesec zasluži 10.000 evrov. Od tega 6500 evrov predstavljajo stroški, od 3500 evrov pa nekaj nameni še za kredite in investicije. Štiričlanski kmetiji, ki dela 365 dni na leto, na koncu ostane med 1000 in 2000 evri bruto. To je mizerno," razlaga Petrovič.
Vse višji stroški so težava tudi drugod po Evropi, a slovenski kmetje opozarjajo, da tako nizkih odkupnih cen nimajo nikjer. Petrovič pravi, da je razlog v naši nizki kupni moči. "Pri nas ima velik delež ljudi minimalno plačo in se težko prebijajo skozi mesec. Kar 60 odstotkov prebivalcev hrano izbira glede na ceno in pri tem lovi akcije," še pojasnjuje. Akcijske cene pa so veliko pogostejše pri izdelkih iz tujine. "K nam pogosto pridejo tržni viški, ki jih drugje ne morejo prodati. Namesto da bi te izdelke metali vstran, jih po zelo nizki ceni prodajajo na tuje trge. Tako se pri nas pojavljata irsko maslo za 99 centov in nemški sir za tri evre," pojasnjuje Petrovič in nadaljuje, da lahko dva ali trije polni tovornjaki teh izdelkov preprosto zrušijo naš trg, kar se tudi stalno dogaja.
Ekološko je najbolj dolgoročen trend
Ker odprtega evropskega trga ne moremo regulirati, Petrovič rešitev vidi v specializaciji. "Najbolj perspektiven in hkrati dolgoročen trend je zagotovo ekološko mleko in pri nas so izredno dobre možnosti za to," pravi. Prepričan je, da nam pri tem preboju manjkajo predvsem podporne institucije, čeprav prireja ekološkega mleka iz leta v leto že raste.
"Trend sta tudi mleko z manj maščobami in mleko brez laktoze. Vse to s tehnologijo že dosegamo, zato tem trendom tudi sledimo," še pravi. Na vprašanje, ali bi lahko klasično mleko morda zamenjali vse bolj priljubljeni rastlinski nadomestki, pa odgovarja, da te bojazni ni: "Pravo mleko ima veliko bolj univerzalne lastnosti za predelavo, teh pa rastlinski približki ne dosegajo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
