Čezmejni delavci so v Sloveniji drugače obravnavani kot slovenski, opozarja Mario Fekonja: "Ne samo pri davčni obravnavi, ampak tudi pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti. Ko povzamemo vse aktivnosti, ki jih čezmejni delavec med svojo zaposlitvijo v tujini mora početi, se mu ob omembi projekta debirokratizacije, katerega avtor je Ivan Simić, na obrazu pojavi le grenak nasmeh. Urejanje papirologije, prenosi obrazcev iz tujine v Slovenijo, dokazovanja navedb v dohodninskih napovedih, brezpredmetne izjave, ki jih zahteva Furs in nimajo nobenega pravnega učinka, obiski Fursa tudi petkrat letno zaradi prijave dohodka in akontacijskega plačila dohodnine. Že samo pisanje dohodninske napovedi je tako zapleteno, da je gotovo ne bi znalo napisati 99 odstotkov delavcev, zaposlenih v Sloveniji."
Delavci, večina iz obmejnih krajev, kjer ni toliko služb kot v Ljubljani, in ki so si našli delo v Avstriji, da ne bi bili v breme naši državi, morajo poznati najmanj zakon o dohodnini, zakon o davčnem postopku, zakon o splošnem upravnem postopku, konvencijo o preprečevanju dvojnega obdavčevanja in cel kup uredb, ki v upravno-pravnih postopkih razlikujejo čezmejnega delavca od domačega. V času korone tudi slovenske in tuje uredbe o prehajanju meja, ki so se spreminjale dnevno, ter protikoronske pakete zakonov za uveljavitev pravic.
Od leta 2006, ko so dnevni migranti ustanovili Civilno iniciativo Apače, bijejo bitko z vladnimi finančniki o obdavčitvi. Slovenija, ki jim ni mogla zagotoviti službe, k njihovi težko zasluženi plači za delo v tujini pristavlja večji lonec kot za tiste, ki delajo doma. Po enih podatkih naj bi jih bilo 40 tisoč, po drugih celo več kot 60 tisoč, a jim parlamentarne stranke ne prisluhnejo.
Celoten intervju s predsednikom Sindikata delavcev migrantov Slovenije si lahko preberete v jutrišnji izdaji Večera v nedeljo.
