Jana Juvan
Sodišče je prvič obsodilo zdravstvenega delavca zaradi diskriminacije pacienta s hivom, kot smo včeraj poročali. Šlo je za zobozdravnico iz manjšega kraja na severovzhodu države, ki je moškega najprej poslala na slikanje zob, po tednu dni pa mu dejala, naj se obrne na drugega zobozdravnika. Usmeritve - zakonske in strokovne - so sicer jasne. Stroka je glede zdravnikove zavrnitve pacienta enotna. "Na splošno velja, da mora vse zdravstveno osebje ravnati tako, da ne izpostavlja nevarnosti z možnostjo okužbe drugih pacientov ali sebe. Zavrnitev pacienta, ki bi jo zdravnik ali zobozdravnik obrazložil s tem, da je bolnik okužen z določeno nalezljivo boleznijo, pa ni dopustna," pove predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek Travnik. Pri tem doda, da je "treba upoštevati, da takšen primer lahko vpliva na organizacijo dela v smislu prenaročanja tega pacienta ali drugih pacientov, ki bi temu sledili, zaradi zagotovitve varne obravnave vseh prisotnih." Zdravnik ali zobozdravnik bi torej s takšnim pacientom imel nekoliko več dela, kar pa nikakor ne sme biti izgovor za to, da ga zavrne.
Zagovor zobozdravnice je namreč šel v smeri, da kot zasebnica nima dovolj inštrumentov in pripomočkov ter jih zato naj ne bi bila sposobna razkužiti do naslednjega pacienta. Kaj na to poreče organizacija, ki zastopa zasebnike v zdravstvu? Ali koncesionarji niso dolžni zagotavljati varnosti in sterilnega okolja za paciente? "Vsi zobozdravniki delujemo po enakih načelih strokovne doktrine in dobre klinične prakse. Obstajajo strokovne smernice za obravnavo vsakega posameznega pacienta in tako tudi za hiv pozitivne," pravijo v Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, kjer so prepričani, da je ta primer osamljen. "Če je šlo za nujno pomoč pacientu, je zavrnitev obravnave bolj problematična. Sicer nedvomno vsakdo od kolegov zmore obravnavati tudi hiv pozitivne paciente," ob tem zatrjujejo. Vsaka ordinacija ima namreč program preprečevanja okužb, ki ga mora izvajati, to nadzira tudi inšpektorat, pojasnjujejo. "Pri tem ne gre samo za varnost pacienta, ampak tudi za varnost izvajalca storitev, za katero moramo poskrbeti pri vseh pacientih, saj lahko, da z okužbo nismo seznanjeni. Za obravnavo pacientov z znano okužbo hiv se uporabljajo posebna zaščitna oblačila in instrumentarij za enkratno uporabo ter čiščenje vseh uporabljenih aparatur po posebnem protokolu ter obravnava na koncu delovnega časa."
Zakaj se zbornica ni odzivala
Z zdravniške zbornice so včeraj poslali izjavo za javnost, v kateri so poudarili, da so bila vprašanja zastopnice pacientovih pravic na zbornico naslovljena v prejšnjem mandatu. In ponovili, da je bil v tem mandatu zbornice opravljen redni strokovni nadzor, ki je bil zaključen konec novembra lani in ni pokazal odstopanja od strokovne doktrine in dela v primerljivih ambulantah. "Zastopnico pacientovih pravic bomo z vsemi temi dejstvi seznanili tudi pisno," so še obljubili.
Ministrstvo: Stigma je ovira
Jasni so tudi na ministrstvu za zdravje: "Opozarjamo, da mora zdravstveno osebje ljudi, ki živijo s hivom, v skladu z obstoječo zakonodajo obravnavati enakopravno, spoštljivo, nediskriminatorno in nestigmatizirajoče ter spoštovati njihovo pravico do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Predvsem pa se mora zavedati, da ima hiv lahko vsak pacient in da jim tega ni dolžan brezpogojno zaupati, če to ne vpliva na nadaljnje zdravljenje. Tisti, ki za okužbo vedo in se zdravijo, imajo koncentracijo virusa pod mejo zaznave, zato okužbe ne morejo prenesti naprej. Zaradi tega tudi ne smejo biti deležni drugačne obravnave kot ostali pacienti." Na ministrstvu za zdravje se zavedajo še, da ljudje, ki živijo s hivom, poleg zdravstvenih posledic okužbe občutijo še številne dodatne stiske, ki so povezane tudi s stigmo in lahko slabšajo kakovost njihovega življenja. To pa je tudi ovira za učinkovito preprečevanje, zdravljenje in obvladovanje okužbe s hivom, sklenejo na ministrstvu, kjer so bili s primerom seznanjeni in so nanj opozorili novembra lani tudi v glasilu zdravniške zbornice, pravijo. V glasilu so sicer objavili obvestilo o tem, da ima po zakonodaji, sprejeti avgusta lani, dostop do podatka glede okužbe s hivom le pacientov izbrani osebni zdravnik.
Za bolnika je bolje, da pove
In kaj na dejanje zdaj že obsojene zobozdravnice porečejo zdravniki, ki o okužbah s hivom vedo največ? "Zdravstveni delavci pacienta s hivom ne smejo zavrniti. Niti za operativni poseg niti za zdravstveni poseg. Mi vemo, kako se lahko zaščitimo. Tukaj smo tudi na voljo drugim zdravnikom, če jih karkoli glede tega zanima," nam je dejal infektolog Hristijan Angeleski iz UKC Maribor.
Zobozdravnica bi lahko bila tudi kazensko preganjana
V primeru zobozdravnice, ki je zavrnila pacienta s hivom, je šlo za odškodninsko tožbo. Pacientu je morala plačati 2700 evrov. Lahko pa bi se zanjo končalo bistveno huje, saj bi jo namreč lahko ovadili zaradi malomarnega zdravljenja ali opustitve zdravstvene pomoči, za kar je zagrožena celo zaporna kazen. "Po moji oceni v našem primeru ni bilo podlage za kazenski pregon, ker moj klient ni bil v smrtni nevarnosti niti mu ni povzročila občutnega poslabšanja zdravja," pojasni pacientov odvetnik Jani Toplak. Ker bi bilo malomarno zdravljenje ali opustitev zdravniške pomoči torej zelo težko dokazati, so se odločili za odškodninsko tožbo in jo na obeh stopnjah sodišča tudi dobili, s tem pa orali ledino v sodni praksi.
Najpogosteje prav pri zobozdravnikih
Eden vodilnih zdravnikov s področja hiva pri nas, dr. Janez Tomažič iz UKC Ljubljana, primer zobozdravnice pozna. "Ključni težavi pri hivu sta še vedno diskriminacija in stigmatizacija. Nepotrebni sta v javnosti in tudi v stroki. Saj ti posamezniki ne pomenijo nobene nevarnosti za druge ljudi. Sploh tisti, ki se zdravijo in imajo nezaznaven virus v krvi - nezaznavnost namreč pomeni neprenosljivost. To namreč ni bolezen, kot je bila pred 20 leti. Žal se to še vedno dogaja, tudi v zdravstvu. Najpogosteje prav pri zobozdravnikih, ki so pri svojem delu pogosto izpostavljeni stiku s krvjo in sluznico. Predvsem neznanje pa rodi takšne odklonilne nestrokovne poteze. Treba je seveda upoštevati splošne previdnostne ukrepe za preprečevanje prenašanja virusov v krvi." Pacienti s hivom Tomažiču sicer večkrat povedo za kakšno negativno izkušnjo iz okolice, prav zato se običajno najbolj bojijo, da bi ljudje izvedeli za njihovo okužbo. Da so bili zavnjeni od zdravstvenega osebja, mu sicer povedo redko. Tomažič pa je prav v teh dneh izdelal dokument Hiv in zdravstveni delavci, ki ga bodo objavili na spletni strani UKC Ljubljana.
"Hiv ni bolezen, kot je bila pred 20 leti. Tisti, ki se zdravijo, imajo nezaznaven virus hiv v krvi - nezaznavnost pa pomeni neprenosljivost"
