Energetske perspektive: Kam "po koncu premoga"?

Ali se pogovarjamo o ključnih komponentah

"Potekajo razprave glede tega, kam naprej po koncu rabe premoga; se usmeriti k obnovljivim virom energije, kjer ima Slovenija veliko potenciala, ali se odločiti za finančno neobvladljivo investicijo, ki najbolj ustreza statusu quo in dominantnim akterjem v energetskem sektorju – novo jedrsko elektrarno. V teh razpravah večinoma govorimo o tehnologijah, njihovi primernosti za obstoječi elektroenergetski sistem in s tem povezanih problemih. Vendar se o ključnih komponentah sprememb, zaviranja in spodbujanja sprememb ne pogovarjamo. Te niso vezane na tehnike in tehnologije, temveč na družbeni, politični in psihološki aspekt oziroma dimenzije v energetskem sektorju, energetski politični areni ter na ravni posameznih akterjev," je pokazala debata.

Socialne in družbene dimenzije so pogosto odločilne

Energetske tranzicije niso zgolj procesi spreminjanja tehničnih komponent, temveč imajo mnogo širšo dimenzijo. Gre za spremembe socio-tehničnih sistemov, kjer imajo poleg tehničnih vidikov in ekoloških omejitev ključno vlogo socialne oziroma družbene dimenzije. Te so prepogosto osrednji faktor zaviranja sprememb v sistemih. Družboslovje in humanistika sta v polju energetskega sektorja oziroma energetskih socio-tehničnih sistemov v veliki meri zapostavljena, zato so na konferenci v ospredje postavili prav njuno vlogo, ki je ključna pri razumevanju in udejanjanju energetskih tranzicij, pravijo organizatorji.

Kje Slovenija zaostaja

Zasnove in procesi energetskih tranzicij so v veliki meri odvisni od moči akterjev. Prav vloga politične moči ima ključen pomen zaviralca ali spodbujevalca procesov tranzicije. To pomeni, da se večinoma sprejmejo odločitve, tem pa so naklonjeni močni akterji, ki so v centrih moči oziroma v središču energetske politične arene. V Sloveniji so to akterji, ki si želijo ohraniti status quo energetike, je bilo mnenje sodelujočih. "Vendar se na globalni ravni dogajajo strukturne spremembe, kjer vse mednarodne energetske institucije in organizacije napovedujejo energetski prehod in ključno usmeritev k izrabi energije vetra in sonca v veliko večjih količinah, kot se to dogaja sedaj. Slovenija pri teh naporih zelo zaostaja, pojavlja se oster odpor do vsakršnih sprememb večine institucionaliziranih akterjev energetskega sektorja in tudi dela odločevalcev. Slovenija je na zadnjem mestu med državami EU po deležu električne energije, proizvedene iz sonca in vetra. Leta 2020 je ta delež znašal zgolj 1,75 %, medtem ko je povprečje v EU bilo 19,58 %. Obenem, čeprav imamo najmanjši delež proizvodnje električne energije iz sonca in vetra izmed držav EU, od ključnih akterjev v sektorju slišimo, da se tudi v prihodnje ne da doseči sprememb. Če se torej referiramo na druge države v EU, potem ovire niso tehnične, saj imajo precej višji delež proizvodnje električne energije iz sonca in vetra, ampak so drugje, v polju družboslovja," so zapisali v povzetku konference.

Kako do pravičnega prehoda

"Dodatni komponenti, o katerih se zadnje čase veliko pogovarjamo, sta pravičnost in pravični prehod. Pravičnost naj bi bila tako ​inherenten del procesa energetske tranzicije, svoje mesto v raziskovalni in strokovni skupnosti pa šele dobiva. Pravičnost kot koncept je v kontekstu razmerij moči med akterji pogosto izrabljena na način, da ta ustreza ozkim interesom sodelujočih akterjev, medtem ko se na njene dimenzije vključevanja najrazličnejših družbenih skupin na vseh ravneh odločanja pozablja. Veliko se govori o lokalni pravični tranziciji, o skrbi za delavce, rudarje in regije, ki jih je treba prestrukturirati zaradi končanja rabe fosilnih virov, prvenstveno premoga. Medtem pa se pozablja na globalno komponento pravičnosti, kjer ima Slovenija kot razvita država zgodovinsko odgovornost, da določene ukrepe, kot je predčasno in hitro končanje rabe premoga, sprejme prej kot države globalnega juga."

Namen dogodka: posvetiti se tistemu, kar manjka

"S konferenco smo želeli odpreti prostor za znanje, vezano na ključni komponenti politične moči in pravičnosti v energetskih tranzicijah, ki ga v slovenskem akademskem, raziskovalnem, odločevalskem, podjetniškem in civilnodružbenem prostoru manjka. Dogodek je bil razdeljen na dva dela, v prvem sta dr. Marie Claire Brisbois in dr. Benjamin K. Sovacool, oba z Univerze v Sussexu, predavala o politični moči in pravičnosti. V razpravi smo se dotaknili mnogih vprašanj: pomena politične moči pri udejanjanju sprememb v energetskih sistemih; vloge družboslovja in humanistike pri naslavljanju problemov ter iskanju rešitev v energetskem sektorju; prepoznavanja ključnih ovir za spremembe; ključnih razlik med državami, ki so uspešne v energetskih tranzicijah, in med tistimi, ki niso; ali je prihodnost energetskih sistemov zgolj v domeni inženirjev; povezave akterjev iz energetskega sektorja z odločevalci in vplivu fenomena revolving doors; vloge različnih akterjev v sistemu; pomena transdisciplinarnega sodelovanja med disciplinami in raziskovalci; skupnostne energetike; dimenzije pravičnosti pri rabi jedrske energije; kako primerjati dimenzije pravičnosti delov energetskih tranzicij z ohranjanjem statusa quo," so odmevni mednarodni spletni dogodek povzeli pri Focusu - Inštitutu za ekologijo.