Gnojnica v glavah

"Okoljska katastrofa v gozdu pri Pivoli." Udarna novica že nekaj dni. Če dobro premislimo, bi se morala vsa Slovenija zgroziti, država bi morala narediti vse, da bi odkrili krivca. Ne verjamem, da se lahko skrije pri vseh vlačilcih, ki so takšno količino materiala odpeljali v gozd. Vprašanje je le, ali je volja, da se ga odkrije (kar je strašljivo). Ob takih dogodkih bi (tudi) ljudje morali množično na ulice! Če nam je mar.

Kaj lahko pripravi človeka, da naredi tako dejanje?! Zdi se mi poenostavljeno, da je to le zaradi denarja, zaradi osebnega zaslužkarstva. Ne, to je razpoloženje v celotni družbi. Začne se pri majhnih stvareh - iz malega zraste veliko, so nas nekdaj učili. V bistvu ni kaj dosti razlike med tem, če zapeljemo samokolnico smeti v bližnji gozd ali močvirje (kako večplastna beseda, kajne?), in pa nekaj vlačilci komunalnega blata. Ali ko kmetje praznijo greznice na svoje travnike in polja, mi pa potem jemo "našo super hrano". Popolno neznanje, nezavedanje ali le okoriščanje? Pravzaprav to kaže na dejstvo, da ne odrastemo, da ostajamo otroci. Kajti če otrok naredi nekaj narobe ali pa nekaj, za kar ve, da starši s tem ne bodo zadovoljni, se skrije ali pa skuša dokaze svojega dejanja nekako skriti. Pod posteljo ali pod preprogo, kot rečemo, a marsikdaj to naredimo tudi odrasli. No, nedorasli odrasli.

Dokler te ne vidijo, da si kaj naredil, je vse v redu. Pomembna je fasada, ime, sloves … Take dvoličnosti je pri nas res veliko. V bistvu sem pesimist, a vendarle nekako optimistične sorte. Težko verjamem, da se tistega, ki je takole zasvinjal gozd, če bi mu prikazali vse (možne in dejanske) posledice in ga z njimi soočili, to ne bi dotaknilo, da ne bi razumel in vedel, kaj je povzročil. Težko verjamem, da ne bi bilo nekomu res čisto nič mar za ljudi okoli sebe, toliko optimizma v mojem pesimizmu le še premorem. Zato bi morali povzročitelje takih dejanj vedno soočiti s posledicami, ki so jih povzročili, in jih za kazen prisiliti, da bi sodelovali pri sanaciji in dokončni ureditvi razmer, če je to sploh povsem mogoče, seveda. Gremo se boj za čisto pitno vodo, v ustavo smo vpisali pravico do nje za vsakega prebivalca Slovenije, dejansko pa od znotraj sami sebi uničujemo te možnosti, ki jih imamo. Pa ne samo pri vodi. V takih primerih se seveda pokaže tudi to, da čistilne naprave niso samo vsezveličavna rešitev in napredek, ampak da morda z njimi le prenesemo težavo z enega področja na drugo. To je podobno, kot če - namesto da pometemo pod preprogo - posesamo in potem vrečko sesalca izpraznimo nekje za hišo, za ograjo naše parcele, kamor se s ceste ne vidi. Odrastimo že enkrat, okolje nas že dolgo po malem krca po prstih, enkrat bomo ostali brez njih!