Hojka Berlič
Turist je v Sloveniji leta 2018 na dan za hrano povprečno potrošil 15 evrov, kar je relativno malo. Po ocenah turističnega sektorja ima zato slovenski turizem prav na področju gastronomije še ogromno rezerv. Slovenija se trenutno umešča predvsem kot zelena dežela, s poudarkom na zdravem bivanju, butičnosti, petzvezdičnim doživetjem. V prihodnje naj bi se temu kot eden od glavnih turističnih paradnih konjev pridružila še gastronomija. Med drugim zato odločitev za uspešno kandidaturo za naziv Evropska gastronomska regija prihodnje leto. Izjemnega pomena pa je bila, kot je na strokovnem posvetu v okviru 31. razstave Dobrote slovenskih kmetij minuli konec tedna na Ptuju med drugim povedal Marjan Cukrov, predstavnik ministrstva za kmetijstvo, odmevna prva podelitev Michelinovih zvezdic pri nas: "To je bil eden ključnih korakov, da se vzbudi zanimanje v tujini za slovensko gastronomijo."
Logistične težave
Vzporedno potekajo prizadevanja, da zgodbe evropske gastronomske regije ne bi razvijali ločeno od domačih surovin in bi v gostinstvu dvignili delež njihove uporabe. "V gostinstvu se je v zadnjem času močno začelo poudarjati lokalne surovine, lokalno tradicijo. Je pa res, da je v dogajanje precej posegla kriza s covidom-19," je pojasnil Cukrov, a je po njegovih besedah na drugi strani kriza povečala zanimanje potrošnika za slovensko in lokalno hrano: "Zelo hiter je bil razvoj spletnih platform, raznih tržnic, postavljale so se tedensko. Tisto, kar smo prej vzpodbujali leto, dve." Ena od večjih težav, opažajo, je sicer še vedno predvsem slaba logistika med pridelovalci in restavracijami. Potrebno bi bilo bolj zanesljivo, lažje naročanje, boljše prilagajanje zahtevam gostincev. Na drugi strani marsikatere gostilne nimajo dovolj predvidljivega naročniškega okolja in se težko pojavljajo kot neki zelo stabilen kupec.
Z domačim do vrhunskosti
Da se da, kažejo tudi nekateri primeri lokalnih dobrih praks. V ptujski gostilni Rozika so se odločili za preplet celodnevne ponudbe in lokalne kulinarike. Lastnik Aleš Vilčnik: "Logistično mi je pomembno, da je vse v razdalji petih kilometrov, če česa zmanjka, se dokupi, pripelje. Z vsemi dobavitelji imamo pošten odnos, tudi finančni. Na ta način pomagamo lokalnim proizvajalcem, oni pa nam to vračajo. Morda solata s kmetije Bolcar res ni tako lepa, kot je italijanska, ki je sploh ne rabiš trebiti, je pa zato čisto nekaj drugega." Kmetija Bolcar sicer s svojo zelenjavo trenutno zalaga 14 ptujskih gostinskih lokalov." Gre za način življenja. Zjutraj zelenjavo odrežemo in jo isti dan dostavimo gostilnam. Naslednji dan peljemo novo, tudi v nedeljo, če je treba," pojasnjuje lastnik Branko Bolcar. Tudi v Perutnini Ptuj (PP) sodelujejo s številnimi gostinci. Na dober odziv so naleteli predvsem z rejo, ki poudarja dobrobit živali. "Podobno kot pri vinu hrana postaja zgodba. Ljudje se ob hrani družimo, uživamo. In vedno nas zanimajo zgodbice, povezane s tem, to nam obrok tudi popestri," je prepričan direktor za trženje v PP David Visenjak. Da je le lokalno in sveže pot do vrhunskosti, pa so prepričani tudi v priznani ptujski Gostilni Grabar, kjer so bili začetki, kot pravi lastnica Alenka Grabar, precej težki, a se je trud le poplačal: "Peteršilj, ki ga odrežemo na našem domačem vrtu, ima povsem drugačen vonj. Zato je tudi hrana pri nas drugačna. In s ponosom povem, da gostje to opazijo."
