Namreč, če bi ljudstvo sodilo o kompetentnosti tistih, ki nas vodijo skozi epidemijo oziroma postepidemijo, zgolj na podlagi nastopov govorcev na rednih tiskovnih konferencah, bi verjetno bolj zaupali priporočilom na Živžavu kot uradnim ukrepom.
Namesto strokovnih, samozavestnih in konsistentnih govorcev, ki jim ni odveč dosledno ponavljati dejstva in razlage, smo dobili nekakšno impro ligo, ki ne zbuja pretiranega zaupanja javnosti. A ne gre le za slabo obvladanje veščin javnega nastopanja, gre za pomanjkanje vsebin, razlag, utemeljitev, ki so v času sproščanja ukrepov veliko bolj pomembne kot v času krize. Tako smo ob razglasitvi konca epidemije poslušali, da epidemije še ni konec. Res je, če se država odloči razglasiti konec epidemije, to ne pomeni, da virusa pri nas ni več, za kar smo dokaze dobili ravno v mestu, ki ga je župan v majavem piar manevru prvi razglasil za cono brez korone. Vnovične okužbe so tudi dokaz, da virus, če se že ne prenaša več po državi, prinašamo vanjo in tako tvegamo ponovno kroženje virusa. To ni in ne bo osamljen primer, zato je toliko bolj nujno učiti ljudi živeti z virusom tako, da bo slehernemu jasno, kako se obnašati preventivno, a brez nepotrebne panike, kot smo ji priča sedaj. Virus je naše novo dejstvo in nikakršne potrebe ni, da bi stigmatizirali otroke, delavce migrante ali sploh kogarkoli, ki je okužen. Denimo otroke zaposlenih na covid oddelkih v bolnišnicah. Da, tudi to se je zgodilo.
Če smo doslej omejevali virus s prepovedmi, je sedaj na vrsti znanje
