(INTERVJU) Damjana Ajd, trgovka in sindikalistka: Na srečo smo si izborile vsaj proste nedelje. Na začetku epidemije pa se za nas ni pobrigal nihče

S Korošico, trgovko in sindikalistko Damjano Ajd se dobimo v parku na Ravnah na Koroškem. Kot spomin na leto 1857, ko so se tekstilne delavke uprle zaradi delovnih mest in delovnega časa, prinese kruh in vrtnico. Kruh simbolizira ekonomsko varnost, vrtnica pa kvalitetno življenje. "Minilo je 164 let, odkar so se prve ženske v New Yorku uprle proti izkoriščanju, leta 2021 pa se ukvarjamo z istimi problemi. No, zdaj imamo še covid," uvodoma pove.

Kateri so po vašem mnenju najhujši problemi delavk in delavcev danes?

"Izkoriščanje, izčrpanost, premalo zaposlenih, poškodovani in izgoreli delavci, nimajo dovolj podpore pri vodstvu, plače so prenizke … Lastniki se zelo radi pohvalijo z visokimi dobički in dobrim delom, a delavci od tega nimamo čisto nič, od nas pa zahtevajo vedno več. Na začetku epidemije se za nas ni pobrigal nihče razen sindikata, zdaj pa jih kar naenkrat skrbi …"

Zakaj mislite, da lastnike zdaj bolj skrbi za delavce?

"Mislim, da samo zaradi profita. Če bi se res zanimali za nas, bi nas poslali na PCR-teste in ne na te nezanesljive, ki pokažejo pet ali šest lažnih virusnih obolenj. Že meni kot laiku je jasno, da so hitri testi metanje peska v oči in so namenjeni zgolj temu, da nekdo mastno služi."

Kako je delati v trgovini?

"V službo hodimo prehlajene, ker če si negativen na testu, lahko še vedno opravljaš svoje delo. Delati pod masko je grozno, jaz imam dermatitis, pojavljajo se nam tudi vnetja sinusov. Čeprav dosegamo zastavljene cilje, je to za lastnike še vedno premalo. Na srečo smo si izborile vsaj proste nedelje. Ves čas se pričakuje, da smo v gibanju, in še ko se za trenutek ustavimo in pogovorimo s sodelavko (o delu), nam to očitajo. Kar nekaj kolegic je zaradi pritiskov vodstva, strank in tempa dela na pomirjevalih. Ogromno prodajalk zaradi zdravstvenih težav ne more delati, kar se od njih zahteva – pa bi se lahko delo brez težav organiziralo drugače, ampak enostavno ni interesa. Za psihično in fizično tako naporno delo smo plačane premalo. Največji problem pa je, da imajo vsa vodstva rada skregan kolektiv."

Zakaj mislite, da je tako?

"Če bova midve skregani, se ne bova pogovarjali o plačah, o tem, koliko dela ima katera naloženega, jaz ti ne bom pomagala dvigniti škatel z bananami … In ker ne bova komunicirali, ne bova videli problema. Uprave imajo mir. Če ni solidarnosti, vsak opravlja svoje delo in se boji za svojo službo."

Kako na položaj trgovk vpliva delovni čas?

"Z neurejenim delovnim časom vodstva 'rešujejo' težave zaradi pomanjkanja delavcev. Tako nanese, da en dan delaš zjutraj in naslednji dan popoldne. Potem pa je tukaj še deljeni delovni čas, ko delaš v istem dnevu dvakrat, kar je še posebno težko, ko imaš družino. Pa ni to samo pri nas, trgovkah, tudi učiteljice morajo priprave pisati zvečer. Ker sem na začetku svoje kariere pet tednov zapored delala popoldne, je hči nehala jesti.

Leta 2003 sem tako vstopila v podjetniški sindikat, ki je bil sicer bolj namenjen samemu sebi in delodajalcu, ampak vseeno je bil pomemben začetek mojega boja. Če se združimo, smo lahko močne, ampak nas je velikokrat preveč strah. Že trideset let nas uokvirjajo! Še sama sem dobila komentar, ko sem nastopala v parlamentu, da je moj prostor za štedilnikom."

Kako ste se počutili ob tem komentarju?

"Sama pri sebi sem se zasmejala in si mislila: 'Joj, kak snob!' Mislim, da sem tisti komentar potem srčkala. To ga je tako razjezilo, da mi je napisal sporočilo, da naj se raje spravim delat ali pa za štedilnik. Ker sem ravno kuhala, sem mu poslala fotografijo in mu odpisala, da če je dobro poslušal razpravo in potem še sejo, je videl, da sem jo morala zaradi dela predčasno zapustiti. Potem se mi je opravičil. Z agresijo ne dosežeš nič, moraš jih šokirat. Zato mi je sarkazem tako ljub pri tistih, ki ga razumejo, in pri tistih, ki ga ne. Enostavno se odločiš: 'Bom zlobna in všeč mi je.'"

Kaj pa seksistične opazke na delovnem mestu? Ste bili kdaj tarča spolnega nadlegovanja?

"Pogosto se dogaja, da nas stranka poboža po roki, ko ji podaš salamo, ali pa te vpraša za telefonsko številko … Seksistične opazke so pri našem delu stalnica, na to smo že bolj ali manj imune. Se nas je pa neki moški, ki je zahajal v našo trgovino, dotikal za zadnjico ali za roko, kakor je pač naneslo. Ko sem imela enkrat slab dan in me je potrepljal po zadnjici, sem se obrnila in mu rekla: 'Jurja.' Ko je debelo pogledal, sem mu zabrusila: 'Če me imate za pocestnico, boste pa še plačali!' Od takrat naprej z njim nismo imele težav."

Kako se je spremenil ugled trgovskega poklic, odkar ste začeli delati?

"Trgovec je bil leta 1992 cenjen in lep poklic. Ko sem začela leta 2001 delati v trgovski verigi, sem bila ponosna, da sem trgovka. Vsak mi je rekel: 'Kako pa ti je to uspelo?' Še hči se je v vrtcu pohvalila, da njena mami dela v trgovini. Zdaj ne delam več s takšnim ponosom."

Kaj se je spremenilo?

"Odnosi, plača, višji tempo, imele smo občutek pripadnosti. Še z regionalnimi šefi smo se včasih pošalile, šle na pijačo in tudi povedale kakšno pametno poslovno idejo. Zdaj tega ni, ampak vlada jasna hierarhija."

Koliko je po vašem prihod diskontov v Slovenijo vplival na delo v običajnih trgovinah?

"Bilo je veliko bolj sproščeno, bili smo bolj povezani. Delali smo res ves čas, pomanjkanje delavcev je bilo, ampak ne v takem obsegu. Namesto da bi od diskontov prevzeli kakšne dobre prakse, so verige, ki so bile delavcem in družinam naklonjene, močno znižale standarde in od njih prevzele le slabe prakse."

Kaj na primer?

"Zmanjšanje števila delavcev – ena delavka zdaj opravlja več del. Polovico izmene delaš pri sirih in polovico pri ribah, kar pomeni, da se nekomu odvzame služba. Na delavcih varčujejo, kolikor morejo. In pri plačah in delovni sili."

Ampak kljub temu - v času največje krize je sindikat dosegel zaprtje trgovin ob nedeljah. Zakaj prav zdaj?

"Naša družba je naravnana zelo individualistično, vsak se zavzema le zase. Zdaj je bila neverjetna gneča, obseg dela se je potrojil, za zaščito pred virusom niso poskrbeli, nekatere trgovke pri blagajni niso smele imeti niti vode, bolj občutljive so bile stranke, pritiski vodstva so se večali. Bile smo preutrujene in imele smo vsega dovolj. Sama sem bila v času kampanje na bolniški, tako da sem koordinirala kar po telefonu. Najbolj zanimivo je bilo to, da so se delavke zelo hitro angažirale. Prvič smo imele občutek, da smo kolektivno proti kapitalu - za nas, delavke. Mislim, da smo bile najbolj jezne na Trgovinsko zbornico Slovenije (TZS). Ampak seveda v njej sedijo tudi lastniki, tega ne smemo pozabiti."

Vas je bilo kaj strah? So se sodelavke počutile ogrožene?

"Jaz sem začela kampanjo takoj, ko lastniki še niso vedeli, kaj se dogaja, in niso mogli vplivati na delavce. Ko pa se je razvedelo, je bilo prisotnega kar veliko strahu. Določene so podpisale, ampak dale napačen kontakt. Najprej smo lahko podpisovale pri pultih ali v jedilnici, potem pa se je začelo skrivanje po omarah in predalih. Zanimivo je bilo, da so nam na roko šli tudi gostinci iz naših kompleksov, saj so nam pustili, da liste puščamo pri njih in jih tam podpisujemo."

Sindikati so v javnosti pogosto prepoznani kot storitev, ki rešuje individualne primere in organizira sindikalne izlete. Kako gledate na vlogo sindikata? Kakšna bi morala biti vizija?

"Z zaprtjem trgovin ob nedeljah smo dokazali, da delamo in smo prisotni, zoperstavili smo se lastnikom, pritisnili smo na politiko. Vendar pa smo ob tem pozabili na obratovalni in prodajni čas ter spletno prodajo, kar pomeni, da nekateri še vedno delajo ob nedeljah. Ne smemo spati na lovorikah, problemov je enostavno preveč. Delati moramo na povezovanju in gradnji povezanega kolektiva. Soočamo se s tem, da smo individualistično naravnana družba, vsak v zameno nekaj pričakuje in nimamo več, kot rada rečem, brigadirske usmerjenosti. Mislim, da bi moral biti sindikat bolj prisoten, bolj jasno bi moral vključevati delavce. Mnogi nimajo dostopa do spleta, drugi ne zaupajo kolektivu."

Kako pomembno pa se vam zdi sindikalno izobraževanje?

"Zelo, ker se le tako zaveš, da brez truda ne bo nič. Sama proti delodajalcu ne bom dosegla kaj dosti, razen morda kakšnega opomina. Povezana v sindikat pa imam pravno zaščito, dobim nasvete, smo solidaren kolektiv … Sindikatu delavcev trgovine Slovenije (SDTS) zelo veliko pomaga Center za družbeno raziskovanje (CEDRA) – srečanja in izobraževanja trenutno potekajo preko spleta. Učijo nas o pomembnosti organiziranja, prepoznavanju problemov, kako reagirati v določenih situacijah, kako naj poteka komunikacija z nadrejenimi. Dajejo nam upanje in občutek pripadnosti."

Katere tri stvari bi se po vašem morale spremeniti, da bi se izboljšal položaj trgovk in trgovcev?

"Želela bi si korektnega in spoštljivega delodajalca, ki bi pozornost posvetili delavcem, gradil bi odnos med delavci v kolektivu, delal bi na spoštovanju, da bi imeli občutek pripadnosti podjetju, ne pa da smo za njih le strošek.

V trgovinah bi morali delati samo tisti, ki so opravili trgovsko, komercialno ali pa poslovodsko šolo. Tudi prodajalka ne more delati v vrtcu! V strokovnih šolah pridobiš znanje za korektno opravljanje poklica. Spoznaš se s produkti, živili, veš, kaj so čiste in nečiste poti, zdaj se naučijo tudi higienskih standardov …

Tretja stvar pa je plača. Samo zadovoljen delavec lahko kvalitetno opravlja svoje delo. Opravljamo težaško delo, zato bi tudi plača morala biti tako visoka, da bi si lahko privoščili kvaliteten dopust. Ne pa da se večajo le obremenitve, plača pa stagnira."

Kaj bi želeli sporočiti vsem ženskam ob 8. marcu?

"Vsem bi privoščila takšnega partnerja, kot ga imam sama. Prav njegova podpora me dela tako močno. Pozna me do obisti, z njim lahko vse predebatiram, in če sem kdaj negotova, je on edini, ki me lahko potolaži. Rada bi pa dodala še to: Bodite močne, ne se podrejat, začnimo se povezovat, vzpodbujat. Zjutraj se poglejmo v ogledalo in si, ko smo še neurejene, nepočesane, recimo, da smo lepe, se dobro počutimo v svoji koži, zmoremo, ker si to želimo in to hočemo. Zase in za vse delavce. Zadovoljne s sabo bomo lahko delale same dobre stvari."