(INTERVJU) Danilo Steyer, vinar: Marsikaj me vznemirja, ker spati ne smeš

Vinar Danilo Steyer z družino obdeluje 20 hektarjev vinogradov, večinoma na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni in še na kakih desetih različnih krajih, tudi na južnih pobočjih Pohorja. Po skoraj tridesetih letih od prvih začetkov je v Plitvici pri Apačah ustvaril sodobno klet in degustacijsko dvorano v Hiši dišečega traminca. Te dni je razpet med trgatvijo ranih sort grozdja, med katerimi sicer prevladuje traminec, in vodenjem degustacij v veliki, okusno opremljeni sobani s krušno pečjo. Pri vhodu vanjo te pozdravijo beli klavir in v vitrinah številna, tudi mednarodna priznanja za vina Steyer.

Je bilo vinogradništvo in vinarstvo vaša družinska tradicija, kdaj in kako vas je pridelava vina tako močno prevzela?

"Sicer sem res tretja generacija na družinskem gospodarstvu, ni pa naša družina imela tradicije vinogradništva in vinarstva. Dedek Jožef je tukaj v Plitvici pričel leta 1934 z manjšo kovačijo, potem pa smo se na kmetiji v glavnem ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Že ko se je oče, tudi Jožef, še ukvarjal z živinorejo, je hodil v Avstrijo v šentiljsko klet pomagat tako v vinogradih kakor tudi v kleti. Ko sem obiskoval srednjo kmetijsko šolo v Mariboru, sem mu hodil v Avstrijo pomagat, da bi si kaj prislužil. Kmalu sem se odločil za študij vinogradništva na biotehniški fakulteti in nato še vinarstva na živilski tehnologiji. Takrat smo se odločili, da se bomo pri nas ukvarjali z vinogradništvom. Pri tem se vse začne, saj me je trta povsem prevzela. Rad povem, da je bilo zelo zanimivo, ker imaš občutek v sebi, kot da te je nekdo poklical in zvabil, da boš vinogradnik. To ti je pač namenjeno ali usojeno."

Začeli ste že kot zelo mladi, posebno vlogo pa sta menda imela starša, ki sta vam kar hitro predala kmetijo. Kdo vam je še pomagal na tej poti?

"Pred resnimi začetki smo imeli le manjši vinograd. Potem pa smo v času mojega študija kupili prvi večji vinograd in posadili trto v letu 1990. Prvo buteljko vina smo na trg dali leta 1993 v zelo majhnih količinah. Še posebno kletarjenje zahteva veliko znanja in izkušenj. Znanja mi je zagotovo največ dal oče. Ker sem poznal praktično delo, mi je bilo tudi pri študiju lažje, saj me je bolj zanimal. Oče mi je dal tako znanje vinogradništva kot vinarstva, da sem lahko nadgradil, ker samo študij brez prakse ne pomeni nič. Pomembno pa mi je pomagalo tudi dejstvo, da sem med študijem spoznal partnerico Magdo, s katero vseskozi skupaj peljeva našo zgodbo. Skupaj sva denimo pobirala steklenice po gostilnah, jih prala in ustekleničila svoje prvo vino. Bil sem ob pravem času na pravem mestu tudi takrat, ko me je k sodelovanju zvabilo podjetje Provin oziroma njegov direktor Borut Žerjal. Zagotovo pa ima velik strokovni pomen zame sodelovanje s Stojanom Ščurkom, ki me je seznanil z vini iz Goriških Brd in je bil tako moj drugi mentor za očetom."

Katere poteze štejete za prelomne pri razvoju vaše skoraj tri desetletja stare zgodbe o uspehu?

"Odločilno potezo, da smo našo kmetijo obrnili na glavo, sta zagotovo odigrala starša, ki sta me pri 22 letih postavila pred dejstvo, ko sta rekla, da bomo, če bomo šli v vinogradništvo, delali pod mojo taktirko. Da od tega trenutka naprej vodim kmetijo in bomo delali, kar bom jaz določil, in se tudi širili, kolikor bom pač imel denarja. Pomagala sta pri delu, a rekla sta 'kolikor boš ustvaril, toliko boš imel'. To je bila za takratne čase, ko so starši le stežka predajali kmetije mlajšim, zelo napredna poteza, ki sta jo naredila celo brez večjega strahu. Res sta bila pogumna. Poleg tega je bila daleč največja prelomnica, da smo si upali povečevati površine. Začeli smo s 30 ari vinograda in kupili še hektar ter nato pričeli velike obnove na dvakrat po štirih hektarjih in potem naprej vse do današnjih 20 hektarjev vinogradov. Ni bilo lahko, saj smo vse prihranke vložili v to. Resnično smo veliko tvegali. Nekaj sreče smo imeli s tem, da smo vinograde širili v času denacionalizacije, ko je še bilo mogoče dokaj ugodno in relativno enostavno kupiti ali vzeti v najem večje površine."

Kaj je botrovalo vaši usmeritvi v pridelovanje in donegovanje traminca? Vaša sodobna hiša vina se namreč imenuje kar Hiša dišečega traminca ...

"V bistvu sem že v srednji šoli slišal in bral, da je traminec značilen prav za Radgonsko-kapelske gorice, da je tod najbolje uspeval. In če je to res najboljša lega zanj, se mi je zdelo prav, da se tudi mi lotimo njegove pridelave in je tudi že rasel v naših prvih vinogradih. Pa sva z ženo rekla, če so res tod najboljši traminci, je najbolj zagotovo tudi prav, da se lotiva negovanja tega vina. In tako sva že na prvih ocenjevanjih vina v Ljubljani z njim požela lepe uspehe. Na ljubljanskem vinskem sejmu sva namreč prav za traminca takoj, ko sva se z njim pojavila, dobila naziv prvaka sorte in potem še več zlatih medalj. Zaradi tega uspeha smo se usmerili v tramince in zdaj ga imamo posajenega na kar enajstih hektarjih, torej na več kot polovici naših vinogradov. Od uspehov s traminci pa tudi ni bila daleč odločitev, da našo sodobno klet in degustacijsko hišo poimenujemo Hiša dišečega traminca. "

Zelo hitro ste prodrli na japonski in kitajski trg. Zakaj se vam je zdelo tako nujno z vini iti v svet?

"Nismo želeli vina prodajati le v Sloveniji, kjer ga večino prodamo gostincem, temveč tudi v tujini. Tako smo se do časa, ko se še nismo zavedali nevarnosti, ki jo je prinesel covid, že usmerili na izvoz v kar 20 držav. S soprogo sva se zavedala, da je treba ven, in res nama je uspelo. Le v Indiji še čakamo na odločitev za nakup naših vin, saj smo morda tam bili malce prezgodnji. Toda, kot rečeno, nas je prodaja v tujino in predvsem na Daljni vzhod v času covida rešila, saj lahko tja ves čas nemoteno podajamo naša vina, medtem ko je domači trg začasno usahnil. V Aziji smo prisotni pri gostincih že kakih 20 let na Japonskem, saj nas je v Sloveniji kar sam našel njihov zastopnik za avtomobilsko industrijo Yuki Mori, ki je, bivajoč v Murski Soboti, vzljubil naša slovenska vina. Preko njega smo bili prvi izvozniki vina z območja Radgonsko-kapelskih goric na Japonsko, zdaj so tam prisotni tudi že drugi. Kitajsko smo pridobili tako, da smo sami šli na dva sejma v Hongkong in navezali stike z distributerji, s katerimi delamo še danes."

Na katera svoja vina ste najbolj ponosni?

"Zagotovo so to traminci, saj to sorto uporabljamo za večino naših vin, od suhih do ledenega vina in tudi denimo kot oranžno vino traminec extrem. Zaradi posebne lege imamo lahko tudi ekskluzivno penino iz traminca in vino Stayer Mark, ki smo ga poimenovali po sinu Marku in ga pridobivamo po zorenju v lesenih sodih. Potem je tu še predikat Steyer Vaneja, ki je dobil ime po hčerki."

Kaj pa nove zamisli, jih je po skoraj treh desetletjih od prvih začetkov ostalo še kaj?

"Še marsikaj me vznemirja, saj spati ne smeš. Vedno se kaj dogaja, vedno so tukaj novi izzivi. Lahko omenim, da si želimo povečati prodajo v tujini, seveda pa tudi doma. Zato imamo še veliko dela na področju oglaševanja in trženja. Še več moramo narediti in zanimivo je, da smo v času covida, ko smo imeli več časa, skupaj z otrokoma skovali nekaj novih zamisli. Hčerka, 23-letna Vaneja, namreč študira mednarodni vinski marketing v Nemčiji, 18-letni sin Marko pa vinogradništvo in vinarstvo na Dunaju. Precej zamisli je vezanih tudi na turizem, saj imamo zdaj le degustacije in izletniške obiskovalce. Toda te načrte prepuščam otrokoma."

Katera priznanja za vina vam največ pomenijo?

"Štirikrat sem dobil priznanja na Decanterju in za povrh letos spet zlato za vino Steyer Vaneja iz sušenega grozdja. Ponosen sem tudi na priznanja na ljubljanskem vinskem sejmu, ki ga žal ni več, ker smo prav tam dobili prvo zlato medaljo in naziv prvaka sorte za traminec. Tu je še zlata medalja na bruseljskem Conours Mondialu, vesel pa sem tudi priznanja na Agri, saj smo na prireditvi Traminec Challenger že tretje leto zapored za vse naše tramince dobili zlato ali tudi naziv šampion."​

Omenili se kovidne čase. Kako ocenjujete ukrep evropske in slovenske kmetijske politike za ublažitev težav zaradi velikih zalog vina? Kaj bi vi denimo uvedli kot najboljši ukrep?

"Če ne bi imeli izvoza v Azijo, bi nam šlo še težje, saj sploh ne bi bilo izvoza. V Sloveniji smo vinarji majhni, večinoma smo prodajali v gostinstvu in turizmu. A tudi prodaja v Nemčiji in Avstriji se je zaradi epidemije ustavila. Mi pridelamo 80 tisoč litrov vina letno, v tujino pa naš izvoz znaša nekje od 30 do 40 odstotkov. Med ponujenimi ukrepi smo se odločili za subvencijo skladiščenja zalog vina ter za destilacijo, ki smo se je lotili v našem slovenskem združenju družinskih vinogradnikov in vinarjev ter jo izpeljali na Hrvaškem. Vedeti morate, da sveže linije vin, torej vin, ki se prodajajo hitro kot sveža in sadna, nima smisla starati, zato smo ta del dali destilirati.

Bilo je nujno, zagotovo pa ne moreš podpirati ukrepa zelene trgatve, medtem ko se vse leto trudiš, da trte lepo obrodijo, in bi grozdje uničil. Bi se mi kot vsakemu vinogradniku paralo srce. Ne, tega res ni mogoče narediti. "

Osem let ste vodili združenje družinskih vinarjev in vinogradnikov Slovenije. Kaj ste zahtevali od državne kmetijske politike in ali ste z doseženim zadovoljni?

"Bila je velika nuja, da smo se povezali in skupaj stremeli k skupnim ciljem in oblikoval zahteve glede kmetijske politike. Predvsem smo terjali enakopravno obravnavanje z večjimi kletmi. Uspeli smo celo tako, da smo mali in veliki stopili pod eno streho, največji dosežek pa se mi zdi, da smo na sejmu Provine v Düsseldorfu imeli skupno stojnico in torej ni bilo več tako kot prejšnja leta, ko smo bili v različnih dvoranah, kot da smo si konkurenca. Največji uspeh štejem dogovor, da smo bili pripravljeni do politike nastopiti v korist velikih in malih."

Kaj lahko kmetijska potika naredi, kje vidite v vaši panogi njeno priložnost za pomoč?

"Kmetijska politika je ključna, če želimo ohraniti podeželsko pokrajino z vinorodnimi griči in obdelano zemljo. Res je, da se denimo v Halozah vinogradi zaraščajo, a je res, da se zaraščajo tudi v Nemčiji. Na najstrmejših legah ob Moseli in Renu jih je denimo od nekdanjih 20 tisoč hektarjev tam ostalo le še kakih šest tisoč. To je žalostno. Zato so nujne nove spodbude ljudem, ki obdelujejo lege v strminah, morajo dobiti več podpor. Pomembna je tudi podpora turizmu, ki privabi goste. Ker, kot smo lahko spoznali v času covida, so zdaj tujci nehali potovati v oddaljenejše kraje in pridejo sem. Denimo iz držav Beneluksa so prišli zdaj na naš turistični trg. Zdaj moramo še bolj biti pripravljeni zanje tudi mi. Z ženo ne zmoreva vsega, edino, kar sva že zasnovala, je postajališče za avtodome, turizem prepuščava otrokoma."

Kako kaže letošnja letina v vinogradih? Sta pozeba in toča pustili posledice in kako zmorete vse delo?

"Zagotovo bo tudi letošnja letina zaznamovana tako s točo kot pozebo, a to je za nas stalnica, odkar se ukvarjamo z vinogradništvom. Trgatve so zadnje čase veliko prej, a letošnja je kak teden kasnejša. Letina bo temu primerna, a pri toči imamo srečo, da so naše parcele precej razpršene. Na Plitvičkem Vrhu jih imamo dvanajst hektarjev, ostalo je razpršeno še na deset leg. Tako, da ni povsod tako hudo. Nimamo zaščitnih mrež in oroševanja, vendar smo jo doslej še vedno dobro odnesli. Najbolj katastrofalno je bilo leto 2016, ko nam je toča uničila večino pridelka.

Pri delu pomaga vsa družina, redno smo zaposleni trije, a je vedno večji problem dobiti dobre delavce za delo v vinogradu. V konici jih potrebujemo 10 do 15 in res ne vem, kako bomo v bodoče. To bo problem. Veliko je namreč ročnega dela, ker mi vse poberemo ročno in sproti odstranimo poškodovane ali gnile jagode. Za vino velja kot za sok. Če vanj daš gnile sadeže, bo slab tudi njegov okus."

Kaj bi še kazalo postoriti v združenju družinskih vinarjev, ki ste ga vodili osem let?

"Še vedno smo premalo povezani, tudi z drugimi ponudniki. Neko območje je lahko prepoznavno zaradi več dobrih zgodb, saj je ena sama premalo. Skupaj moramo vložiti več v našo prepoznavnost, spoznati, da smo v bistvu zelena oaza sredi Evrope. Pri tem smo še preskromni in premalo samozavestni. Bližina Avstrije je denimo naša prednost in zato sodelujemo tako z vinogradniki na naši strani ob meji in tudi z Avstrijci. Včasih so se ti do nas obnašali kot do konkurence, vendar zdaj avstrijski hotelirji v Radgoni denimo celo vidijo prednost v tem, da se tudi pri nas razvija vinski turizem. Gost iz Nemčije ali Švice, ki pride v Avstrijo, bi rad spoznal tudi Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko, torej kulturo vseh držav, in okusil vina in kulinariko. Skratka, rad bi videl in okusil čim več v kratkem času."