Petra Lesjak Tušek
Dobili sva se v štauhariji, osrednjem objektu industrijske dediščine Koroškega pokrajinskega muzeja. Kako vas osebno ta prostor nagovarja, kje vidite njegovo pomembnost, kako ga občutite?
"To je kompleks stare železarne, izjemna kulturna dediščina s področja industrije, sploh jeklarstva. Takega prostora pravzaprav v Sloveniji nimamo, čeprav imamo železarska središča tudi drugje. Gre za izvirno lokacijo, povezavo z obstoječo tovarno. Tu lahko predstavimo proizvodni proces in hkrati način življenja delavcev. Posebej dragocena je ohranjena hala, v kateri je proizvodnja tekla še pred desetimi leti. Ohranjeni so stroji, naprave, peči, dodali smo naprave iz preteklih obdobij, tako da je možna res odlična interpretacija tehnologije proizvodnje železa in jekla skozi 400-letno tradicijo. Tu čutim povezavo z železarji, delavci. Navsezadnje izhajam iz družine, ki je povezana z železarno. V železarni so delali oče, brat, mož, se pravi, da je cela družina povezana z železarstvom. Tudi moja usmeritev raziskovanja načina življenja delavcev, tako rudarjev kot železarjev, izhaja že iz študijskih let."
V delu štauharije med stroji se je odvil eden bolj odmevnih projektov, ki je izhajal iz mladih in nagovoril mlade, dal misliti v več svojih dimenzijah, in pri katerem ste se vključevali - predstava Ahti, šiht. Sporočila o položaju delavstva - prej proletariata, danes prekariata - in o oportunističnih, poslušnih povzpetnikih so ves čas aktualna.
"V tej predstavi vidim več izjemnosti. Najprej v tem, da jo je ustvarjala skupina mladih entuziastov in prekarcev z dramaturginjo Teo Kovše na čelu z veliko predanostjo, minimalnimi sredstvi, v neugodnih pogojih. Skozi umetniški pristop so predstavili pomen industrijske dediščine, ne toliko strojev in naprav, kot vrednot, ki so se razvile med delavci. To so odlično izpostavili in ljudje so skozi ta jezik razumeli in prepoznali sporočilo. Govorili so posredno o razvoju podjetja in hkrati o položaju delavcev, ki se je spreminjal od zgodnjega kapitalizma skozi socializma do danes. Bili so družbenokritični. Širše so opozorili tudi na to, da je veliko mladih brez službe, da morajo delati v prekarnih pogojih in da so na drugi strani pogosto lastniki, ki ne vlagajo v razvoj in v podjetju vidijo predvsem vir lastnega ugodja in ne razvoja podjetja in okolja. Gre za univerzalno sporočilo. Izjemnost predstave pa je tudi v nadaljevanju zgodbe, saj je nastalo Gledališče dela, ki uspešno nastopa in predstavlja Ravne in našo kulturo doma in v nekaterih evropskih mestih. Tudi projekt Pudlovka, animirani film o metalurški peči 19. stoletja, je nastal v sodelovanju z Gledališčem dela. Takih oblik sodelovanja si še želimo."
Delavstvo ste preučevali poglobljeno, zlasti na Ravnah oziroma v Mežiški dolini, v doktorski disertaciji ste se osredotočali zlasti na delavce železarne Ravne v času socializma in na njihov način življenja. Kakšne spremembe - v grobem - opažate?
"Družba se nenehno razvija, spreminjajo se sistemi in položaj delavcev presojamo skozi vsakokratni družbeni sistem. Rekla bi, da je bilo prvo obdobje v 90-ih letih prežeto s prepričanjem, da so bile pridobitve, vezane na položaj delavstva v socializmu, v večini pridobljene v socializmu, kar ne drži. Delavci so si marsikatero pravico in s tem položaj izborili že pred drugo svetovno vojno. Ena dimenzija je tudi, da pišemo mite o socializmu v smislu zaslug socializma. Pa vendarle ni vse tako. Že če pogledamo socialno problematiko, je bil recimo v Avstriji že leta 1859 izdan predpis, ki je od delodajalcev zahteval, da poskrbijo za bivališča zaposlenih. Posledično so nastale delavske kolonije, urbanizacija prostora, ki se ni zgodila šele v socializmu, ko so podjetja gradila stanovanja. Prav tako so delavci v socializmu dajali denar od svoje plače v stanovanjski sklad, da je podjetje lahko gradilo stanovanja. Sociala je seveda bila v ospredju, socialna politika se je uravnavala skozi gospodarsko politiko, da so ljudi zaposlovali. S tem so jim dali možnost ustvarjanja, predvsem pa so jim dali dostojanstvo, da so lahko s svojim delom poskrbeli za lastno eksistenco. Lahko dodam, da ima brezposelnost v kateremkoli režimu enak vpliv na psihično zdravje in zdravje ljudi. V prvi vrsti je v ospredju dostojanstvo in zmožnost, da sam skrbiš zase. Družbeno odgovorna podjetja se zavedajo, da delavci soustvarjajo dosežke podjetja in da njihovo zadovoljstvo tako v smislu ustvarjanja kot eksistence pomeni tudi uspeh podjetja."
Vsak ima svojo resnico, bolečina pa je pri vseh enaka
Od ena do pet
Ste planinka, od nekdaj radi hodite v planine. Kaj vam pomenijo gore?
"Gore so velik prostor, kjer se lahko gibaš zastonj, se sprostiš, in če si v dobri družbi, so še dodatna spodbuda. Ko prideš na vrh, se odpre razgled, pogled v dolino. Planine so svoboda, imaš čas za razmislek, odložiš probleme, skrbi."
Navdihuje vas tudi delo z mladimi, mentorstvo.
"Pri mladih občudujem njihovo inovativnost, navdušenje, predanost, iznajdljivost, rada delam z njimi in predajam izkušnje. Ob tem se ozrem na svoj razvoj, tudi meni so starejši kolegi pomagali, predajali znanje, izkušnje. Se mi zdi, da je to najmanj, kar lahko dam."
Še plešete?
"Ples je moja velika ljubezen, plesala sem v gimnazijski dobi, nato sva se z možem pred več kot desetimi leti vključila v Folklorno skupino Prežihovega Voranca, v skupino krasnih ljudi. Plesala sem s Štefanom Robačem, smučarskim tekačem, z Jožetom Prednikom, predsednikom društva upokojencev, predanim vrtnarjem. Angelca Bezjak nikoli ni pozabila za rojstni dan podeliti nageljčka, Peter Šumnik pa je vztrajen, predan učitelj plesa, ki je skušal od nas, ki nismo več najbolj okretni, pridobiti najboljše."
Delujete tudi v lokalni politiki, v SMC. Kako gledate na sedanje dogajanje v stranki in politiki, ki je na lokalni ravni sicer drugačna?
"Politika je veščina, ki omogoča spremembe, pravijo pa tudi, da je umetnost možnega, iz česar kdaj izhaja tudi nerazumljivo dogajanje. Velike spremembe nas bolj vznemirijo. Na lokalni ravni je drugače, več je povezav s prebivalstvom, različne politične opcije tudi bolje sodelujejo. Pri politiki na državni ravni gre za drugačne prijeme in premisleke. Predvsem se mi zdi prav, da ne pristajamo na bipolarnost in da se pogovarjamo, v tej luči tudi vidim možen dialog."
Kaj pa načrtujete oziroma si želite za svojih skorajšnjih 60?
"Vesela sem, let ne skrivam. Zadala sem si, da bom za 60. rojstni dan skočila v tandemu s padalom, glede na to, da pa ima zdaj Črna zipline, grem lahko individualno tudi na zipline (smeh)."
Vsak ima svojo resnico, bolečina pa je pri vseh enaka
Razvoj je ostal ne glede na gospodarske krize, ohranjata se inovativnost in želja po konkurenčnosti
Obiščite spletno stran brez oglasov.
