“Življenje naj bo kot laboratorijske vaje z veliko eksperimenti, saj se moramo zavedati, da hipoteza, ki jo postavimo, ni vedno čisto prava in da bo treba eksperiment nekajkrat ponoviti, da bomo prišli do prave hipoteze. In ta bo lahko čisto drugačna, kot smo sprva menili.” Tako dr. Uroš Kuzman nekoliko metaforično odgovarja na vprašanje, kaj človeku pomaga, da sčasoma, skozi odraščanje in tudi kasneje, v poplavi številnih informacij, tudi lažnih novic in teorij zarote, ki v teh časih najdejo prostor ne le na družbenih omrežjih, ampak tudi v nekaterih medijih, zna ločiti zrnje od plev. Vzpostaviti kritično distanco do povedanega je bilo vselej pomembno, zdaj, ko je, po mnenju Kuzmana, izbire celo preveč, pa mogoče še toliko bolj, “saj vidimo, da ljudje še zdaleč nimajo takega zaupanja v znanost, kot smo mislili, da ga imajo. Ne verjamemo več niti ljudem, ki naj bi bili formalne avtoritete,” pove in na vprašanje, ali je problem, da ni več avtoritet, ki bi jim zaupali, odvrne: “Če se je v preteklosti informacije zlorabljalo za ustvarjanje diktatur, nasilje, imamo zdaj drugo skrajnost, saj smo preplavljeni z različnimi informacijami. Očitno poplava informacij izpolnjuje našo potrebo po možnosti izbire,” pravi Kuzman, ki je prepričan, da bo tako kot epidemije tudi tega konec in bomo družbena omrežja sčasoma dojemali kot nekaj nepomembnega.
A do takrat bo najbrž preteklo še kar nekaj časa, zato: kako in kdaj, če sploh, je mogoče uriti kritično distanco pri otrocih?
“Bom podal kar primerjavo s svojim delom v Planinski zvezi Slovenije, kjer velja rek, da otrok v gore ne vodimo, ampak vedno spremljamo, cilje prilagajamo njihovim sposobnostim in željam. Če najdejo nekaj, kar jih zanima, jim omogočimo, da se s tem tudi ukvarjajo. In enako pravilo naj velja pri vsakodnevnem odkrivanju sveta. Največja napaka, ki jo lahko starši naredimo, je, da bi otroke usmerjali v to, kar se nam zdi zanimivo oziroma mislimo, da bo zanimivo zanje. Naše glave ne delajo tako kot otroške, saj imamo drugačne izbire. Zato je največ, kar lahko naredimo, ko vidimo, da otroka nekaj zanima, da mu dovolimo in omogočimo, da se v tem razvija.”
S tem mu najbrž damo možnost novih znanj in spoznavanja različnih pogledov na določeno zadevo?
“Že pregovor pravi, da več glav več ve. Vsako novo okolje človeku odpira nova obzorja, tudi če se nekaj na prvi pogled zdi brez večjega pomena ali je videti sila preprosto. Zato je vključevanje, socializiranje otrok v različna, drugačna okolja pozitivna stvar, saj se na ta način srečujejo z različnimi znanji, pogledi, ljudmi in se tako lahko ostrijo v razmišljanju, oblikovanju lastnega mnenja. A smo ljudje, žal, nagnjeni k temu, da raje ostajamo pri istem, v coni udobja, pa čeprav to za nas ni najbolj koristno. Zato je toliko bolj pomembno, da se človek zaveda, da mora skozi vse življenje čim večkrat iz cone udobja. In tako ravnati tudi pri otroku.”
Je na ta način mogoče otroka učiti, da je dobro na stvar pogledati z različnih zornih kotov in potem presoditi, v kaj bomo verjeli?
“Kako naučiti kritične misli, je težko vprašanje. Menim, da ni naloga staršev, da nadziramo, kam naj se otroci razvijajo. Mislim, da jih moramo vzgajati in naučiti, da bodo vedeli, kaj je prav. Da se bo otrok, mladostnik takrat, ko se bo moral odločiti, odločil prav. Denimo, da tudi ko bo v slabi družbi, ki bo želela narediti nekaj, kar ni prav, ne bo podlegel njenemu vplivu, ampak bo ravnal po lastnem vzgibu. Če ga boš tega naučil kot starš, si naredil veliko več, kot če ga pripelješ čez vse čeri mladosti, kajti celo življenje ne moreš imeti kontrole nad otrokom. Seveda je pri tem pomembno, da ima dober zgled, in več ko ima takih izkušenj, več ima znanja, večja je verjetnost, da se bo prepričal o resničnosti navedb, preden jim bo pritrdil.”
Očitno poplava informacij izpolnjuje našo potrebo po možnosti izbire
Koliko pa izobraževalni sistem danes spodbuja kritično razmišljanje?
“Kot nekdo, ki dela v šolstvu, moram reči, da dobivamo preveč negativnih kritik. Treba se je zavedati, da so veliki sistemi zelo počasni v spremembah; pospešenega razvoja, kakršnega smo imeli v zadnjem letu na področju digitalizacije, ne bi doživeli še desetletje, če bi bile razmere normalne. Vsaka sistemska rešitev ima pomanjkljivosti in ne more vsakemu posamezniku izpolnjevati potreb, zato je najboljša kombinacija, da vzamemo od sistema najboljše, kar lahko, tisti manko oziroma odgovore na številna vprašanja pa iščemo še drugje. Enako je s fakultetno izobrazbo; diploma je fajn, ampak izkušnje si je treba nabirati tudi drugje. Sam sem se skozi tovrstne izkušnje naučil stvari, ki mi jih univerzitetna diploma nikoli ne bi dala, zato je sila nekoristno neskončno energijo posvečati temu, da bi spremenili sistem. Lahko ga premaknemo malo levo ali malo desno, a dodano vrednost bomo lahko našli le zunaj tega okolja. V drugih in drugačnih okoljih lahko neizmerno rastemo in tako urimo svoje znanje in razmišljanje, pa tudi pogled na svet. Ali če povem nekoliko drugače: formalna izobrazba je le ena loterijska srečka, vsaka dodatna dejavnost pa je dodatna srečka, s čimer si povečujemo možnosti za zadovoljnejše življenje.”
Obiščite spletno stran brez oglasov.
