(POGLED) Daj, pazi se policije

Petra Vidali
11.02.2021 06:00
Četudi sem v tekstih večkrat osebna, se trudim, da ne bi bila privatna. Svojih najbližjih nočem vlačiti po cajtengih. Pravilo sem hotela prekršiti 19. januarja, na dan, ko so varnostniki in policisti specialci v popolni bojni opremi zavzeli Rog. Preden sem videla fotografije in posnetke, me je poklicala pretresena hčerka, ki je gledala, kako je policija dobesedno vlačila ljudi in kako so varnostniki iz stavb metali glasbene inštrumente. "A veš, da sem jaz do danes verjela, da je policija za to, da me ščiti pred nasiljem drugih?" je rekla.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: Robert BALEN
Robert Balen

Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim. V resnici si nisem sama nikoli postavila vprašanja o smislu policije. Kar najbrž pomeni, da si s temi organi nisem zares zrla iz oči v oči ne v zadnjih letih bivše države in ne v treh desetletjih te. Ko sem še kot srednješolka na pultu prodajala študentski časopis Katedra, pod pultom pa bedže "Štafeta? Ne, hvala", je krožil okoli stojnice en sam ne prav grozljiv miličnik. Vem, da so imeli drugi drugačne izkušnje in da sem imela srečo. In tudi na nobenem protestnem shodu v obeh državah – še najmanj pa na tistem leta 1989 na Kongresnem trgu – se nisem počutila ogroženo. Vem, da je bilo na mariborskih vstajah prvič drugače, vendar sama nasilja nisem videla od blizu. Najbrž izkušenj ne bi strnila v prepričanje, da nas policija varuje, mislila pa sem, da se nam je ni treba bati.

Medtem ko sem oklevala, ali naj odreagiram in kako, so se oglasili nekateri drugi starši rogovcev ali simpatizerjev rogovcev. Pravzaprav so se oglasili predvsem starši. Ker: za otroke gre, veste. Za mlade ljudi, ki večinoma še nimajo privilegiranega dostopa do javnosti, zato se mi je zdelo lepo in prav, da so spregovorili starši, ki ga imajo. Ampak ker je upokojeni kolega večerovec Ivo Ivačič tako hitro in jasno popisal nasilje, ki mu je bil priča in ga je doživel na lastni koži, literaturolog dr. Marko Juvan pa je odlično povedal, kaj so ti mladi ljudje v Rogu počeli in zakaj tega ne morejo početi drugje (pa še Marko Crnkovič in Žiga Brdnik sta v Večeru priobčila dobra komentarja), se mi je zazdelo, da je bilo povedanega že dovolj. Oba starša poznata pridne, pametne, študiozne, uspešne mlade ljudi, ki so – ob drugih rečeh, ki jih delajo – v Rogu ustvarjali, pomagali, ga preučevali ali se hodili občasno tja družit. No, jaz tudi poznam same v redu ljudi.

Klara Širovnik

Ko je začela hčerka še v Mariboru zahajati v Pekarno, sem imela čisto navadne starševske skrbi. S prijateljico, ki je podobne faze dala skoz nekaj let prej, sva se pogovarjali, da nama je ta možnost sicer ljubša od kakšne šminkerske, kot bi temu rekli v najinih časih. Zato, ker je potrjevala vrednote, ki so bile tudi najine, ampak tudi mimo egotripa - to res ni najslabša stvar, kar jih lahko otrok počne. Ni najbolj varen kraj na svetu, vendar tak, da se lahko naučiš varovati. In kot pri vsem drugem je tudi tukaj to, kako jo boš odnesel, odvisno od tega, kaj si v življenju prinesel s sabo. Pa seveda od sreče. Po srečno prebrodenih najstniških letih sem ji na začetku študija v Ljubljani še vedno na daljavo težila z zdravimi merami nezdravih razvad, dokler niso na Metelkovi pretepli moje kolegice. In dokler niso podobne nezgode doletele hčerkinih vrstnikov. Potem je standardna svarila zamenjala prošnja: "Daj, pazi se skinov." Naivna, kot je bila, naivna, kot sem jo vzgojila, očitno še vedno ni pomislila, da policija morda ne misli, da bi morala varovati pred nasiljem tudi ljudi, ki hodijo na Metelkovo.

Osmega februarja, na kulturni praznik, je popoldan z Metelkove krenil "pogrebni sprevod ob smrti kulture". Precej nedolžna protestniška akcija, če mene vprašate. Saj bi bilo skoraj neverjetno, če po tem letu te vlade s tem odnosom do kulturnikov ne bi bilo na kulturni dan nobenega protesta. V ponedeljek smo torej še objavili fotografijo pogrebne povorke, potem pa sem v torek dopoldan zagledala fotografije policijskega kordona, ki je zvečer prišel na Metelkovo. Štirideset robokopov plus uniformirani policisti. Niso prišli preganjat nasilnežev, ki bi se spravljali nad metelkovce, prišli so strašit metelkovce.

Ne verjamem, da bo krasni novi Rog odprt za vse. Prepričana sem, da v njem ne bodo vsak dan kuhali za tristo brezdomcev, migrantov, revežev ali tistih, ki bodo to kmalu postali, kar so počeli v starem Rogu. Sumim, da si v Rogu ti ljudje več ne morejo vsaj za silo napolniti želodca zato, da si bodo lahko drugi ljudje – kot je za take infrastrukturne projekte pod takimi župani značilno – dobro napolnili malhe. Ampak tudi če ima občina do Roga vso pravico, je ne bi smela izterjati na ta način. Slovenska policija ne bi smela izvajati nasilja ne nad tistimi, ki so bili v Rogu, ne nad tistimi, ki so jih prišli podpret. Kar se je zgodilo v ponedeljek na Metelkovi, pa potrjuje, da je bila lastnina tako rekoč nepotreben alibi. Slovenska policija lahko zastrašuje in grozi tudi brez razloga. To je dovolj močen razlog, da sem prekršila lastno pravilo.

Čeprav vem, da zdaj to ve tudi sama in da je tudi brez te izkušnje res že odrasla, si ne bom mogla pomagati, da ji ne bi rekla: "Daj, pazi se policije." Ko vedno znova gledam te fotografije, bi ji tako ali tako najraje rekla, naj več ne hodi na te kraje. Naj več ne hodi nikamor. Pa kam so nas pripeljali? Pa kje mi živimo, katera država je sploh to?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta