(INTERVJU) Jurček Nowakk: Če bi prostovoljci teden dni štrajkali ...

Neumorni prostovoljec, ki pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) vodi odbor inPlaninec (področje, ki ga pokriva, so invalidi in osebe s posebnimi potrebami), je bil že od nekdaj v stiku z raznimi invalidnostmi. V sosednji hiši se je nekaj mesecev za njim rodil fant z Downovim sindromom in odraščala sta skupaj. Na invalidskem vozičku je bila njegova teta, kasneje se je vedno našel sorodnik ali prijatelj, ki je potreboval pomoč. Ko je Jurček Nowakk leta 1981 opravil izpit za planinskega vodnika, so ga iz internata slepih in gluhih prosili, ali jih lahko pelje v hribe. Tako je profesionalno začel voditi v hribe invalide in neinvalide. Hitro se ga je prijel sloves, da v hribe pelje marsikoga. Že v "prejšnjem stoletju" je začel lobirati za odbor, ki je pri PZS zaživel leta 2015. Ta ima že od začetka izjemen pomen zaradi izobraževanja vseh, ki se vključujejo v projekte, kot tudi drugih zaposlenih v izobraževanju in sociali. Brez izobraževanja, predvsem pa brez izjemne skupine prostovoljcev v odboru in vseh tistih, ki jih spremljajo v hribih, njihovo delo ne bi bilo tako uspešno in prepoznano tudi v mednarodnem prostoru. Sogovornik je sodeloval tudi pri pripravi različnih zakonodaj, pa naj gre za zakon o prostovoljstvu ali zakon o vključevanju oseb s posebnimi potrebami.

Sredi julija ste bili na Triglavu s skupino slepih in slabovidnih. Čeprav so bile vaše akcije vedno odmevne, je ta, ko ste zaradi vetroloma ostali ujeti v Kovinarski koči v Krmi, še posebej odmevala. Kaj ste ob tem spoznali?

"Večina podatkov, ki so krožili v javnosti, je bila neresničnih. Zmotilo me je, da so vsi vedeli več kot mi, ki smo bili tam. Vem sicer, česa so zmožni nekateri mediji. Rečeno je bilo, da je bilo slepih 35, potem že 60. V resnici jih je bilo 19. In niso bili samo slepi in slabovidni, zraven so bile še štiri nevrorazlične osebe (kot so na primer avtisti, osebe z motnjo v duševnem razvoju, ADHD, ljudje po poškodbah glave, kapeh, možganskih tumorjih ...) in en gluhi. Ta je nekaj dni prej vodil slepega na vrh Storžiča. Želim si, da bi mediji večkrat prisostvovali takim dogodkom, da bi res videli, kaj se dogaja. Zmotilo me je tudi, da nihče ni pohvalil ljudi, ki so prišli na vrh Triglava organizirano in v takem številu. Ko smo prišli s Triglava po soncu - razen štirih parov, ki jih je ujelo nekaj kapelj dežja -, nismo vedeli, kaj se je zgodilo v drugem delu doline Krme, Radovne in v Kotu. Veselili smo se, pričakali so nas nekateri svojci slepih, ki so prinesli hrano in pijačo. Kasneje smo sedeli na avtobusu in se peljali 3,7 kilometra, dokler nismo mogli več naprej."

Čemu pripisujete tak pogrom, češ, kaj ste se šli, da ste bili tisti dan v hribih?

"Kavč selektorji pač. Vsi so bili pametni. Tudi če pogledamo vreme, je bila napoved, ko smo pričeli, dobra. Po 42 letih prakse, kar sem vodnik, tako za invalide in neinvalide, doma in po svetu, ko sem vodil že na tisoče krajev, se mi je vse to pametovanje zdelo za malo. Razen redkih izjem ni nihče pohvalil ali pa čestital udeležencem, da so osvojili vrh."

Triglav je bil cilj tistega dne, sicer pa ste jih prehodili veliko več, saj ste se podali po celotni Slovenski planinski poti (SPP), da bi ponovili podvig, ki so ga slepi in slabovidni opravili leta 1962.

"Pred 61 leti. Takrat jih je devet končalo celo pot. Sistem je bil takrat nekoliko drugačen, je pa šlo vsekakor za pionirsko delo. Lani je zadnji od teh planincev, Korel, umrl. Ko smo leta 2019 hodili s Čavna, mi je Sabina Dermota, slepa, dejala, da bi tudi oni, po šestdesetih letih, ponovili podvig. Začeli smo leta 2020 za kulturni praznik, potem pa nam je korona za eno leto podaljšala načrte. Do Triglava smo prehodili že vso transverzalo, manjkalo nam je zadnjih pet žigov, trije s Triglava, dva pa bomo pobrali 23. septembra v Ankaranu in na Debelem rtiču, kjer se pot konča. Ko sem takrat Sabino vprašal, koliko, misli, bi jih bilo za hojo po SPP, mi je dejala, da pet ali šest. Danes nas hodi čez 90, letos ali do prihodnje spomladi bo vse žige zbralo več kot 20 ljudi, nekoliko kasneje še dodatnih deset. Nimajo še vsi vseh žigov, niso mogli vsi vedno zraven, zato zdaj skušamo to nadoknaditi individualno. Z nami so začeli delati tudi hrvaški planinci, čeprav je na Hrvaškem še popolnoma drugačno dojemanje invalidov v hribih, so pa aktivni tudi v drugih državah naše nekdanje skupne države."

Kam pa se Slovenija v planinstvu invalidov uvršča v svetu?

"Smo nekako pred drugimi. Nekatere zveze v svetu počnejo posamezne stvari. Mi izpademo kot pionirji za vse vrste invalidnosti. Res se gremo inkluzijo. Na naših pohodih so 'vozičkarji', gibalno ovirani, gluhi, slepi, vse kategorije. Toliko nas je, da imamo že težave s parkirnimi prostori na izhodiščih, kamor nas pride 200 ali 300. Na pohodih lahko vidimo, da slepi vlečejo voziček, da gluh vodi slepega, slepi spremlja gluhega ... Tu orjemo ledino. Zato smo v Evropi tudi zelo zaželeni za sodelovanje pri raznih projektih, eden takih je recimo Erasmus+. Iskani smo čedalje bolj, ker imamo temelje za dobre prakse. Ponekod drugje delajo z zelo majhnim številom ljudi, strogo le ene invalidnosti, mi smo to prešli. Inkluzija je na vsakem našem pohodu, zato se imenujemo inPlaninec, skupaj smo vsi, invalidi in neinvalidi."

Kaj tak pohod organizacijsko vse potegne za seboj?

"Najprej je treba iti na ogledno turo. Sam že podzavestno vem, kaj moram gledati in kako. Veliko planinskih koč je poklicalo, da je za nas 'naštimalo sekret'. Ko si ga ogledaš, je invalidski WC res po standardih, ki so jih prebrali ali so jim jih svetovali. A kaj, ko so spredaj dali nekaj centimetrov visok zob, stopnico. 'Da ne bo voda tekla not.' In imamo problem. Za vozičke in pešce imamo dve različni poti, tudi za pohodnike sta dve, za bolj in manj zmogljive. Pogledati je treba cesto. Na kočah se moramo dogovoriti, da pripravijo mize, ki so na eni strani brez klopi. Sanitarije potrebujemo ob izhodišču, marsikdo se mora pred pohodom in po njem usesti na stranišče, si popraviti plenico ali kaj podobnega. Tu je še dogovor o prehrani za toliko ljudi, pa da bodo imeli dovolj osebja, da nas bodo pravočasno postregli. Dobiti moramo spremljevalce. Za klasičen voziček potrebujemo tri, za električnega enega. Spremljevalci so prostovoljci, treba je poskrbeti za njihovo malico in prevoz. Podpisan imamo dogovor s skavti, Karitasom, taborniki in nekaterimi društvi, da nam pomagajo s prostovoljci. Potem je še toliko reči, ki jih moraš urediti spotoma - objave na družbenih medijih, vloga prošenj na občinah, kakšne prošnje pri kmetu, da lahko parkiramo na njegovem travniku. Pri teh pohodih ne moreš improvizirati. Če bi karkoli improvizirali, je lahko že po prvem pohodu vsega konec."

Nekateri so prepričani, da slepi, gluhi, invalidi nimajo v hribih kaj iskati, saj da ne morejo veliko 'odnesti' od takega pohoda. Kaj pa opažate vi?

"Čustev, ki jih doživijo ob obiskovanju hribov, se ne da opisati. Enostavno moraš biti zraven. Čutijo, ko jim poveš, kje smo, in so mogoče bolj veseli kot mi. Ko ima oseba z motnjo v duševnem razvoju na vrhu Triglava solzne oči, veš, da to ni zato, ker je zmatrana, ali pa ko gluh na vrhu skače od veselja ...

Na enem od izobraževanj je predavateljica pripeljala avtiste, prave, ne te, ki so v osnovni šoli in so prej nevzgojeni kot avtisti. Dekle, staro okoli 20 let, ki nič ne govori, je, ko smo po predavanju odprli vrata planinskega doma in so se videle Kamniško-Savinjske Alpe in vse do Triglava, reklo 'In kako je velik ta svet'. Predavateljica je jokala, saj kaj tako smiselnega dekle ni spregovorilo v petih, šestih letih. Ali pa ko vidiš, kako osebe z motnjo v duševnem razvoju med pohodom navijajo za lepo vreme, malodane kot da si na nogometni tekmi, tako zelo si želijo hoditi. Spremljevalcem iz zavoda ni jasno, da se morajo v dolini kregati, da se premaknejo iz točke A v točko B po ravnem, v hribu pa so hodili že 45 minut in še enkrat toliko, medtem pa so uživali, ko so videli rože, konje, ko so pozdravljali ljudi na poti. Kako gluhi ploskajo na kakem hribu, ki je za koga drugega povsem nepomemben, da so prišli na vrh kot skupina, da so si pomagali. Ali ko joka pol žlahte, ko nekdo po vseh operacijah doživi hribe, gre na joto v planinski dom. Dan ali dva sta premalo, da bi samo na grobo opisal, kaj vse se dogaja, koliko ti taki pohodi dajo.

Za vse, ki mislijo, da invalidi ne sodijo v hribe, da so le oni tisti izbranci, ki lahko marsikaj, običajno rečem, da so zelo revni na duhu. Vedno tudi povem, da raje vodim avtobus invalidov kakor kombi druge ali tretje triade osnovnošolcev, ki jim nič ne manjka. Sodelovanje in hvaležnost prvih je veliko večja. Zaradi inkluzije sodelujemo z veliko vrtci in šolami, otroci hodijo z nami na pohode. Marsikatera socialna delavka, specialna pedagoginja pove, kako zelo drugačen pristop do vsakdanjika imajo tisti, ki hodijo z nami, v primerjavi s tistimi, ki ne. Še vedno pa smo v 21. stoletju, imamo starše, ki ne dovolijo otrokom, da gredo na pohod z invalidi. Ti otroci običajno negativno izstopajo."

Večkrat rečete, da s seboj vzamete otroke, od katerih so vsi dvignili roke, in da se po tednu ali dveh planinskega tabora v šole vrnejo drugačni, neprepoznavni. Kaj se zgodi?

"Ti, za katere pravim, da so jih pozabili starši, šola, bog in država, veljajo za problematične, septembra pa mi v šolah povedo, da so prišli v šolo drugi ljudje, nič več problematični. Mogoče niso slišani, mogoče se borijo za svoj prostor, nobeden tudi ni iz zelo urejene družine, pri čemer to, da ima družina veliko denarja, ne pomeni, da je družina urejena. Nekateri so šibki po socialni in materialni plati, nekateri po drugih. Mi jim damo vedeti, da so vredni, damo jim odgovornost in jih ne popravljamo za vsako stvar, pogovorimo se s pozitivnim pristopom. Ne rečeš, da je kaj slabo naredil, ampak poveš, da bi lahko kaj naredil drugače. Če so invalidi ali pa otroci, to ne pomeni, da moramo delati namesto njih. Povemo, kaj je njihova naloga, če je treba, povemo dvakrat. Pomembno je, da jim daš odgovornost, pokažeš, da so enakopravni, enaki. Sam se zelo otepam besede otroci. To so planinci, vsi smo enaki."

Na pohode vzamete tudi otroke z odločbami. Sladkornim bolnikom večkrat izmerite sladkor, tudi za avtiste in otroke z ADHD poskrbite za prilagoditve.

"Pri otrocih, ne glede na to, ali imajo odločbe ali ne, se držim dveh stvari: starše, če že morajo zraven, damo toliko naprej ali nazaj, da jih otroci ne vidijo, prav tako pa nikoli ne poslušam vzgojiteljic, učiteljic o tem, kakšen je otrok. Velikokrat sem jih namreč že vprašal, kje pa imate tega, ki ste ga opisali, one se pa čudijo, da je čisto drugačen. Veliko otrok je kakšno oznako povsem po krivici dobilo že v vrtcu in potem je otrok takšen, kot so ga videli, velikokrat ne po svoji želji. Nekateri otroci so alfa, take zaposliš na drug način, daš jim vedeti, da so še bolj pomembni, kakor sami mislijo, da so, paziš le, da ne maltretirajo beta otrok. Če je na pohodu več avtistov, imamo v koči dogovorjeno sobo za umirjanje, kjer malo posedejo, odmaknejo, če to potrebujejo. Eni potrebujejo 15 minut, eni pol ure, drugi eno uro. Otrokom z ADHD pa daš prostor, kjer bodo lahko skakali in se ne bodo mogli poškodovati. Včasih se je reklo, da so bolj živi, danes pa imajo ADHD. Takim tudi ne smemo dajati sladkorja, ker s tem priliješ olje na ogenj.

Se vam zdi, da družba daje premalo priložnosti osebam s posebnimi potrebami, jih podcenjujemo?

"Več vrst ljudi je; eni so apatični in jih niče ne briga, eni bi svet rešili po svoje, četudi na zgrešen način, eni samo jamrajo, eni pa živijo z drugačnostjo. Čedalje več je takih, ki podpirajo drugačnost, ki se skušajo izobraziti, pogovoriti, družba se čedalje bolj prilagaja, čedalje več je takih, ki pomaga po svojih zmožnostih, občutkih in prepričanju. En del, ki ga je največ pri starših, je posesiven, nekateri pa jih pomilujejo, to opazim pri kakšnih spremljevalcih. Toda vsi morajo sami delati stvari, sami nositi nahrbtnik. Pomilovanje, ne glede na hendikep, čutijo. Največji problem v družbi so tisti, ki že naprej ocenijo, da takšna oseba ne sodi v družbo, da je v napoto ali, še huje, da odžira denar sociali in zdravstvu. Revščin je več vrst in taki, revni na duhu, imajo najhujšo."

Ste kdaj šteli, koliko ljudi ste peljali v hribe in koga vse?

"Osebe vseh kategorij invalidnosti, mogoče le kakih redkih bolezni ne. Od leta 2015 je bilo z nami več kot pet ali šest tisoč invalidov, 'neponovljivih', kot zapišemo v statistikah razpisov, nekateri od njih pa so bili z nami večkrat. Sodelujemo z več sto šolami, fakultetami, društvi, zavodi, zvezami. Zadnja leta vse bolj sodelujemo z gospodarstvom, predvsem z družbeno odgovornimi podjetji, ki nas podpirajo finančno in tudi drugače. Zmanjkuje nam časa za vse glede na vso povpraševanje po projektih."

Eden od projektov je tudi Gluhi strežejo v planinskih kočah.

"To je bil naš prvi projekt in je prešel vse meje v svetovnem merilu. Z njim smo dokazali, da gluhi zmorejo, da lahko veliko speljemo, če se malo potrudimo na eni in na drugi strani. V več kot 50 kočah smo že stregli. Mnogi niso mogli verjeti, kako avtomatsko so se nekateri naučili znakovnega jezika. Otroci avtisti, ki prej niso komunicirali s svojimi starši, so po obisku koče začeli komunicirati s pomočjo znakovnega jezika in staršem to veliko pomeni. Tujci s celega sveta pošiljajo povpraševanja, ali bi lahko gluhi delali tudi pri njih. Mnogi bi radi odkupili avtorske pravice za projekt, pa jih nimamo. Planinske koče tudi vedno sprašujejo, kdaj pridemo. V času akcije pridejo na koče tudi tisti, ki sicer ne bi. Iz tega projekta je nastal še drug, kjer smo tudi prvi v svetu - tečaj športnega plezanja za gluhe oziroma osebe z okvaro sluha. Najprej smo dobili 46 novih kretenj, med samim tečajem še štiri nove. Naučiti se jih morajo tako gluhi kot tolmači. Plezali so v umetni in naravnih stenah. Torej se da. Oba projekta ubijata stereotipe."

Koliko pa se vam javljajo prostovoljci?

"Prostovoljstvo je v zatonu. Ko sem bil mlad, je bilo drugače. Zdaj so prostovoljci večinoma moj letnik ali starejši, vmesne generacije skoraj ni. Študenti in dijaki, če so, so običajno s periferije, iz družin, kjer so jim vcepili pomen prostovoljnega dela, drugi vedno vprašajo, koliko bodo dobili. Ne bi dajal vseh v isti koš, a vseeno je odstotek tistih, ki jih prostovoljstvo ne zanima, višji, kot tistih, ki jih. Na periferiji je več prostovoljstva kot v mestih, včasih pa v mestih ni bilo težav s prostovoljstvom. Prostovoljce še vedno imamo, a se prostovoljstvo manjša, največ prostovoljcev pa je starejših od petdeset, šestdeset let."

Ste predsednik komisije za podeljevanje nagrad prostovoljcem v uradu predsednice države. Imate ob izboru težko delo?

"Največji problem je, da je odzivnost slaba, prijavijo se le nekateri, pogosto se slabo predstavijo. Če ne bi poznal človeka, organizacije ali projekta, pogosto sploh ne bi vedel, kaj so hoteli v prijavi povedati. Ne vzamejo si dovolj časa. Verjamem, da je takih, ki bi lahko dobili nagrado, veliko več, kot se jih prijavi, ampak ni kvalitetnih zapisov, ni predlogov. Do marsikoga informacija o tej možnosti ne pride, velikim zvezam pa se včasih zdi vse skupaj odveč. Ali pa gledajo, če bomo tega prijavili, bodo rekli, zakaj nismo tega, pa potem raje nobenega ne prijavijo. Neprimerno se mi tudi zdi, da dajemo nagrade sedemdeset-, osemdesetletnikom, namesto da bi jim jih dali pri tridesetih, štiridesetih letih. Sam sem vsa priznanja in nagrade dobil za spodbudo in podporo. Potem čutiš še večjo odgovornost in daš še več od sebe. Ni samo starost tista, ki se mora nagrajevati.

Kako pa gledate na to, da prostovoljci prepogosto opravljate socialni korektiv države?

"Moj prijatelj Janez Matoh je velikokrat rekel, da bi, če bi prostovoljci štrajkali en teden, naša država gotovo propadla. In gotovo bi. Toliko različnih projektov, toliko prostovoljstva se dnevno odvije. Če bi za en teden prenehali, bi sociala sigurno šla 'zu grunt'. S pomočjo prostovoljstva se toliko stvari reši, ki se jih nikjer ne beleži, ki jih nihče ne ve. Ko objavljamo dosežke vidnejših prostovoljcev, kot so gasilci in drugi, včasih pozabimo, da je za to, da je nekdo lahko gasilec, potrebnih še veliko drugih, ki prav tako opravljajo humano delo, ki je prav tako nujno potrebno. Gasilec bo težko pomagal, če bo moral doma paziti otroke. Gre za vezano trgovino, nekdo mu mora pomagati. Če ne bi bilo babice, ali bi on lahko bil tukaj? Veliko je tudi neformalnega prostovoljstva, ki ni nikjer zabeleženo, kot denimo, ko stari starši pazijo vnuke, čeprav jim ne bi bilo treba. Gre za velik krog ljudi in prostovoljstvo bi zato moralo imeti širšo konotacijo in več bi morali slišati prav o vseh teh ljudeh."