To je zmeraj posebno doživetje, ki te napolni z lepimi občutki - hvaležna sem, da sem lahko del tega, je ob robu pohoda Skupaj v hribe pri Koči na Žavcarjevem vrhu povedala Irena Podgrajšek. Je le ena od prostovoljk, ki pomagajo, prispevajo pomemben del k temu, da lahko vrhove slovenskih hribov in gora osvajajo tudi osebe z določenimi oviranostmi. In res je bilo tudi tokrat čutiti veliko dobre volje, zadovoljstva med udeleženci, ki jim je tudi tokrat uspelo priti do cilja, pri organizatorjih pa, da so izpeljali še en logistično in organizacijsko precej zahteven projekt. Marjeta Čič, poleg Jurčka Nowakka, ki je vodja, gonilna sila odbora inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije, je z velikim veseljem ob glasbi, ki se je razlegala čez travnik pod kočo, opazovala in razlagala, kako posamezni invalidi sodelujejo tudi v družabnem delu dogodka, pojejo, recitirajo: "Tudi to sodi zraven. Zmeraj je pomemben del pohoda tudi druženje, dobra volja ob glasbi."
"Veliko nam dajo, da lahko uresničujemo željo po hoji v hribe"
Namesto konec maja so tretji letošnji inkluzijski pohod izpeljali v sredini junija. "Takrat smo imeli za oskrbnico Sašo Popelar pripravljeno rožico, ki pa se je že posušila," je nekoliko v šali dodala Čičeva. Zdaj so imeli zanjo drugo darilce in lepe besede, zahvale za dobro pripravljeno druženje, tudi za dobro enolončnico, ne nazadnje. Kakor vsi ostali tudi invalidi želijo začutiti čar gora. Začetki inkluzijskega planinarjenja segajo v leto 2015, ko je bil ustanovljen odbor Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami. Leta 2022 se je odbor preimenoval v inPlaninec, pri katerem v hribe vabijo vse vrste oviranih, osebe, ki se soočajo z različnimi težavami, ne gibalnimi. V odboru so potem še druge skupine - Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO), Odločen korak (slepi in slabovidni), nevrorazlični AMA (avtizem, motnje v duševnem razvoju, osebe z ADHD), plezanje za paraplegike, osebe z okvaro sluha. Člani vseh teh skupin so se tudi družili in udeležili pohoda na mariborskem območju. Da je za vse dobro poskrbljeno, poleg PZS sodelujejo tudi druga društva in zveze: Sonček - Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Zveza paraplegikov Slovenije, Društvo distrofikov Slovenije in Združenje multiple skleroze Slovenije.
Posamezna društva zagotovijo tudi prostovoljce. "Sicer sem članica Planinskega društva Pohorje in predsednica me je prijavila za prostovoljko pri teh pohodih. Zaposlena sem v zdravstvu, kjer imam prav tako opravka z invalidi, gluhimi, slepimi. Toda ta srečevanja so resnično posebna. Če je treba, zamenjam tudi dežurstvo, da sem lahko zraven," je še povedala Podgrajškova. K dobremu vzdušju pa tudi tokrat ni prispevala le glasba iz zvočnikov. Zlasti Tadej Raner, član delovne skupine GOGO, je z velikim veseljem zapel tudi svoje pesmi. Zapeli so tudi himno slepih in slabovidnih, ki jo je napisal član skupine Odločen korak Miha Jakopin. Ana Oražem, prav tako članica te skupine, je izpostavila zlasti veliko vlogo prostovoljcev spremljevalcev in organizatorjev: "Ti nam povedo, kje so skale, korenine, hoja potem ni problem. Levji delež pa opravita Jurček in Marjeta, ki organizirata spremstvo, prevoze, pohode, da pridejo spremljevalci iz vseh vrst, tudi iz vrst gorskih vodnikov. Veliko nam dajo, da lahko vse to uresničujemo." In kako gredo slepi in slabovidni v gore? Spremljevalci jih držijo za roko, kjer je pot dovolj široka, da lahko hodijo vštric, sicer gre prostovoljec spredaj in se ga slepi drži za nahrbtnik, pomagajo si tudi s palicami, pri večjih strminah seveda z varovanjem z vrvmi in ostalo gorniško opremo.
Pri tistih, ki so na vozičkih, si pomagajo z vrvmi - nekdo vleče, drug prostovoljec pa voziček potiska. "Zmeraj nas je dovolj, da to izpeljemo. Na lokacijah nam tudi zmeraj pomagajo, odstranijo kakšne ovire ne cestah, pri kočah uredijo podeste in podobno. Zelo dobre izkušnje imamo povsod," je še povedala Marjeta Čič. Koča na Žavcarjevem vrhu pa je bila v bistvu le glavna postojanka. Vsi skupaj so se po druženju odpravili do Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Škorpijon pri Duhu na Ostrem Vrhu, od koder so gibalno ovirani s spremljevalci startali zjutraj. Slepi in slabovidni ter drugi udeleženci pa so do koče opravili nekoliko bolj zahtevno pot po označeni planinski poti iz Bresternice.
Tudi Mojca Sušec, članica skupine GOGO in članica Društva distrofikov Slovenije, je s pomočjo spremljevalcev na svojem vozičku premagala pot od CŠOD do Koče na Žavcarjevem vrhu. "Čudovit dan je, brez dežja, kar letos ni tako običajno. Tukaj je tudi nekaj posebnega, ker se od koče ponuja lep razgled v dolino, proti Pohorju," je povedala. Že tri leta je aktivna v skupini GOGO, letos so sezono otvorili s pohodom na Obali: "Všeč mi je ta raznolikost med posameznimi cilji. Slovenija je polna lepih kotičkov, mi pa te lepe kristale naših pokrajin nabiramo in nizamo. Ti pohodi pa odražajo tudi sodelovanje med seboj raznolikih ljudi."
Letos je v okviru akcije, ki oviranim omogoča aktiven življenjski slog ter čim več telesne dejavnosti, predvidenih štirinajst pohodov. Pot jih bo tako vodila še na Veliko planino, k Domu pod Storžičem in še kam. Za skupino Odločen korak pa bo veliki dan 23. september, ko bodo v Ankaranu na Debelem rtiču zaključili pot po Slovenski planinski poti, ki letos praznuje 70 let in se začne v Mariboru. Po etapah so jo opravljali tri leta. Do septembrskega zaključka v Ankaranu pa jih čaka še nekaj vrhov, tudi najvišji, Triglav, bo med njimi, za kar bo potrebnega torej še veliko truda, a je bilo jasno, da jim to ne bo problem.