Ksenija Škrilec je dolgoletna slovenska diplomatka, med drugim je bila slovenska veleposlanica v Avstriji, na Madžarskem in v Bolgariji, danes deluje na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je koordinatorka za območje srednje Evrope in skupino EUMED, prav tako sopredseduje Stalni mešani slovensko-bavarski komisiji. Škrilčeva s skupino kolegov opozarja na pomen profesionalizacije slovenske diplomacije. Predvsem, da bi pri kadrovanju v diplomaciji prevladala meritokratska merila in da bi se za to zavzele vse politične stranke. "Napake v diplomaciji na prvi pogled niso vidne, a so lahko na dolgi rok usodne," opozarja.
Dobra diplomacija deluje nevidno. O njej se ne sliši in ne govori, deluje za žarometi, pred katerimi je običajno politika.
"Predvsem smo danes navajeni preveč komunicirati in ta refleks je prisoten povsod v družbi, ne samo v politiki. Tudi diplomacija je v skladu s trendi prisotna na družbenih omrežjih, veleposlaništva in ministrstvo objavljajo informacije na različnih platformah, vendar je to le manjši del naših nalog. Ob komunikaciji z javnostmi v državi sprejemnici, v kateri predstavljamo Slovenijo, povezujemo pa tudi slovensko skupnost, delujemo na različne načine. Naše delo se razteza od informiranja o aktualnem dogajanju, dela v pisarni do formalnih in neformalnih srečanj ter udeležb na dogodkih. Tudi sprejemi so priložnost za neformalno komunikacijo, za bolj poglobljeno obravnavo tem in vzpostavitev medsebojnega zaupanja. Velikokrat namreč na uradnih srečanjih ni dovolj časa, da bi se sogovornik lahko posvetil določeni problematiki. Zato diplomat išče prav takšne neformalne priložnosti. Skrb za spoznavanje in razumevanje med državami in narodi je temelj našega dela. Dokler sogovornika ne razumeš, ne moreš pričakovati, da te bo poslušal. Največji dosežki diplomata pa so, kot ste sami rekli, nevidni. Največkrat gre za preventivno diplomacijo, ko diplomat razume dogajanje in mu uspe preprečiti eskalacijo. Teh zadev ne bo v sporočanjih javne diplomacije, zanje ve samo ozek krog ljudi."
Leta 2018, ko ste bili veleposlanica na Dunaju, je bil tak trenutek, ko so želeli Avstrijci na slovenski državni praznik organizirati vajo za zaščito meje.
"Takratni avstrijski notranji minister Herbert Kickl je napovedal vajo na meji s Slovenijo in to prav na dan slovenskega državnega praznika. Minister me je sprejel na pogovor in zatem, ko sva drug drugega seznanila s formalnimi stališči obeh strani, sem dosegla, da je začel poslušati, in tako je razumel, zakaj bi bila ta vaja neprimerna, še posebno ob obletnici slovenske neodvisnosti, ki jo je Avstrija močno podpirala v obdobju prizadevanj za priznanje v mednarodni skupnosti."
Uradni razlog zanjo pa je bil povezan z domnevno zaostritvijo migrantske krize …
"Pri tej vaji je šlo bolj za avstrijsko notranjepolitično zadevo. Takratna avstrijska vladna koalicija je migrantsko krizo uporabljala za krepitev svojega političnega kapitala."
Nekoliko podobna situacija je bila že pred tem, ko ste bili veleposlanica na Madžarskem, ki je želela postaviti ovire na meje s Slovenijo.
"Kot kaže, me usoda zmeraj postavlja pred izziv srečanj z notranjimi ministri. Veleposlanica na Madžarskem sem bila ravno v obdobju, ko je v Evropi izbruhnila begunska kriza, v Avstriji pa, ko se je notranja politika še vedno opirala na svoja stališča do tega vprašanja in ga na trenutke osveževala. Ko je Madžarska začela postavljati žičnato ograjo na meji, sem uporabila vse zveze, ki sem jih imela v Budimpešti, in vztrajala pri srečanju. Ko so me poklicali iz kabineta notranjega ministra, so že analizirali situacijo. Na srečanju pa mi je minister lahko sporočil, da ograjo odstranjujejo."
V času službovanja v Avstriji ste opozarjali, da severna soseda ne izpolnjuje v celoti zavez iz Avstrijske državne pogodbe.
"Ena pomembnejših nalog vsakega slovenskega veleposlanika v sosednji državi je skrb za zamejske Slovence in uresničevanje njihovih pravic. V Avstriji je to poseben izziv, ki zahteva veliko odločnosti in kreativnosti, saj Avstrija ne uresničuje svojih zavez iz sedmega člena Avstrijske državne pogodbe, ne na Štajerskem ne na Koroškem. Po drugi strani Avstrija na mednarodnih forumih in v multilateralnih organizacijah svoje delovanje na tem področju zelo uspešno predstavlja kot vzorno."
Večja skupina slovenskih diplomatov, v kateri ste tudi sami, meni, da bi morali narediti več za okrepitev diplomatskega poklica.
"Diplomacija je poklic, a zavedanje o tem ni tako močno razširjeno. Tudi zaradi naših izkušenj pri zastopanju slovenskih interesov v tujini je veliko stanovskih kolegov prepričanih, da je treba okrepiti ter zaščititi status diplomata in zunanjega ministrstva. Prav tako je v naši notranji politiki potreben konsenz o zunanjepolitičnih ciljih. Še posebno v času, ko je multilateralizem šibkejši in države uresničujejo svoje nacionalne interese na surov način, se potrjuje potreba po močni in profesionalni diplomaciji. Slovenija bi morala po 30 letih dati poudarek tudi temu področju. Diplomati delujemo v mednarodni konkurenci, in le če smo dobro opremljeni z znanjem, izkušnjami in materialnimi viri, bomo lahko uspešnejši od držav, ki razpolagajo z več resursi. To bi moral biti interes vseh Slovencev."
Se je doslej temu v Sloveniji dajalo premalo pomena, je bilo v diplomaciji po vsakokratnih volitvah preveč zaposlitev po strankarskih linijah?
"Politizacija dela diplomacijo šibko. Dober diplomat mora biti predvsem primerno usposobljen in nestrankarski, saj zastopa interese države, ne pa političnih strank. Velikokrat se govori o politični kvoti desetih odstotkov, a če natančno preberemo zakon, vidimo, da ne gre za nikakršno politično kvoto. Gre zgolj za možnost, da država pošlje za veleposlanika nekoga, ki ne prihaja iz diplomatskih vrst, a ima primerljive izkušnje s področja mednarodnih odnosov in je lahko v določenem trenutku za posamezno nalogo najbolj primeren."
Glede nekaterih zunanjepolitičnih usmeritev, kot je članstvo v EU in zvezi Nato so se državljani poenotili na referendumu. Glede drugih pa prihaja do različnih pogledov. V času, ko je zunanje ministrstvo vodil Karl Erjavec, se je odprlo veleposlaništvo v Iranu, Miro Cerar je poudarjal zbliževanje z državami Beneluksa, zdaj je aktualna zgodba o približevanju državam Višegrajske skupine. Bi morali glede tega prav tako imeti konsenz v družbi? Kje je sploh mesto Slovenije?
"To je v bistvu zelo preprosto. Pogled na zemljevid pove, kje se nahajaš, kdo so tvoji naravni zavezniki in strateški partnerji. Države lahko tesneje sodelujejo na različnih področjih skupnega interesa, lahko se na primer povezujejo pri okoljskih vprašanjih. Naša geografska lega nam omogoča več povezav, na nas pa je, ali jih bomo izkoristili. Slovenija je mediteranska in srednjeevropska država, v našem interesu je tesnejše povezovanje z državami na teh območjih. Lani smo postali tudi članica skupine sredozemskih držav, članic Evropske unije (EUMED). V času Cerarjeve vlade sprejeta zunanjepolitična strategija in deklaracija državnega zbora o zunanji politiki izpostavlja naše povezovanje v srednji Evropi. V interesu vsake države pa je negovanje dobrih odnosov s sosedi ter urejanje vprašanj, ki kazijo to sožitje. Države sosedov namreč ne morejo zamenjati, z njimi smo večplastno povezani, kar izkazuje tudi blagovna menjava. Na primeru Madžarske, s katero večji del Slovenije v zgodovini ni imel posebnih stičnih točk, pa se kaže medsebojno nepoznavanje, čeprav bi morali biti državi plavzibilno zaveznici. Sama sem v svojem budimpeškem mandatu izvajala številne aktivnosti za predstavljanje Slovenije, pri tem sta mi veliko prednost zagotavljali tudi poznavanje države in znanje madžarskega jezika."
Vedno bolj se krepi tudi gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko, ki ima še precej večji potencial.
"Po osamosvojitvi se je Slovenija usmerila predvsem na zahod, medtem ko je vzhod s sosednjo Madžarsko ostal neraziskano območje. Ravno obratno je Avstrija izkoristila trenutek in zasedla pomembne pozicije v gospodarstvu in kulturi tako v Sloveniji kot na Madžarskem. S širitvijo Evropske unije na vzhod je največ pridobila prav Avstrija, tako materialno kot skozi pridobivanje delovne sile. Slovenija še danes na Madžarskem nima turističnega predstavništva, zato sem se posebej zavzemala za to, da so Madžari spoznali slovensko turistično ponudbo in našo gostoljubnost. Sami so kasneje odprli kulturni inštitut v Ljubljani. Konec koncev je to pomembna zaledna država Luke Koper. Saj pri gradnji drugega tira Slovenija ni nujno potrebovala madžarskega vložka, temveč je šlo za strateški razmislek o tem, da se zaledne države navežejo na Luko Koper tudi skozi ta projekt. Tudi ta primer nam kaže, kako pomembno je, da je uresničevanje zunanjepolitičnih interesov države neodvisno od notranjepolitičnih bojev."
Kljub temu aktualna madžarska oblast z vlaganjem na narodnostno mešano območje v Prekmurju buri duhove, saj del domače javnosti in politike to moti.
"Tudi tu se določeno vprašanje uporablja za notranjepolitične spopade, tudi v času predvolilne kampanje. To je še ena potrditev teze, da je brisanje meje med notranjo in zunanjo politiko v navzkrižju z nacionalnim interesom. Če pogledamo na naložbe tujih držav iz distance, je največji tuji investitor v Sloveniji Avstrija, ki je v tranzicijskem obdobju najboljše izkoristila položaj, ki izvira iz naše skupne zgodovine."
Ampak eno so naložbe avstrijskih in drugih gospodarskih družb, katerih cilj je jasen - povečati zaslužek, posledično pa ustvarjajo tudi nova delovna mesta. Primer madžarskih naložb na narodnostno mešanem območju pa je drugačen, tam zaslužka ni, kar sproža vprašanja o skritih interesih. Zakaj pa bi kdo podaril denar kar tako?
"Na tem mestu bi ločila omenjene naložbe in samo manjšinsko politiko. Če govorimo o instrumentih madžarske manjšinske politike, potem vemo, da ima tudi Slovenija instrumente izvajanja lastne manjšinske politike do zamejskih Slovencev in Slovencev v tujini. Tudi Slovenija je za okrepitev gospodarske osnove svoje manjšine in občutka pripadnosti matici že v drugi polovici devetdesetih let v Monoštru izvedla investicijo v slovenski kulturni in informacijski center Lipa, kasneje je sledila še vzpostavitev vzorčne kmetije na Gornjem Seniku."
Vam je pri delu pomagalo tudi to, da sami prihajate z narodnostno mešanega območja?
"Vsekakor, v Avstriji sem se velikokrat uspešno sklicevala na tudi v mednarodnem merilu vzorno slovensko manjšinsko politiko. Pomagalo mi je tudi več drugih stvari, še posebno moje zanimanje za kulturo in književnost, skozi katero sem lahko globlje spoznala ta srednjeevropski prostor. Kultura je nasploh izjemno pomembno orodje diplomata, saj z njo lažje sporočaš stvari o sebi in lažje spoznaš drugega. Skozi kulturo mi je uspelo vzpostaviti tudi poseben odnos z avstrijskim predsednikom Alexandrom Van der Bellnom, kar se je začelo tako, da sem mu podarila knjigo Draga Jančarja In ljubezen tudi z avtorjevim posvetilom. Sledilo je predsednikovo pismo, v katerem naju je z avtorjem povabil na kavo v Hofburg."
Ste dobra poznavalka klasične glasbe, igrate klavir, vam je tudi ta veščina kdaj prišla prav?
"V Avstriji ne, na Madžarskem pa sva res na diplomatskem adventnem koncertu zaigrala štiriročno skupaj s takratnim državnim sekretarjem na zunanjem ministrstvu (smeh). Diplomacija ni le poklic, je poslanstvo, ki zahteva celega človeka."