Stara sovjetska šala, ki se zdi Ukrajincem danes že kar preveč resnična, se glasi: Francoz reče Rusu, da se v službo pelje z avtobusom, po Evropi pa se vozi s svojim peugeotom. Rus mu odgovori, da je tudi pri njih sistem javnega transporta odličen, ampak po Evropi se raje vozijo s tanki.
Ta šala se je prvič pojavila leta 1956, ko je Nikita Hruščov poslal ruske tanke v Budimpešto in ukazal, naj tam zatrejo madžarsko protisovjetsko revolucijo, ponovno pa je začela krožiti leta 1968, ko je Leonid Brežnjev napotil tanke na Češkoslovaško, da bi zadušili praško pomlad. A leta 1989, ko se Mihail Gorbačov ni odločil poslati ruskih tankov ali vojske v Berlin, da bi ubranili berlinski zid, se je zazdelo, da utegne ta dovtip končno postati stvar preteklosti. Toda ruski predsednik Vladimir Putin nam je zdaj pokazal, da ne moremo verjeti sedanjosti in da je za prihodnost Rusije pomembna samo njena preteklost.
Za Putina je najbolj pomemben tisti del preteklosti, ki jo je poveličeval disidentski pisatelj in Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin: čas, ko so slovanska ljudstva skupaj živela v pravoslavno krščanski državi Kijevski Rusiji. Kijev je bil njeno središče, zato je Ukrajina ključna pri uresničevanju Putinove panslovanske vizije.
Toda Putin je začel vojno v Ukrajini, da bi ohranil Rusijo, in ne samo zato, da bi jo razširil. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je nedavno izjavil, da so ruski voditelji prepričani, da je njihova država vpletena v vojno, v kateri gre za življenje ali smrt, za obstanek na svetovnem geopolitičnem zemljevidu. Ta pogled na svet je odraz Putinove dolgoletne obsedenosti z deli drugih ruskih izseljenih filozofov, kot sta Ivan Iljin in Nikolaj Berdjajev, ki so pisali o boju za evrazijsko (rusko) dušo proti atlanticističnim silam (Zahodu), ki bi jo rade uničile.
Putin in njegovi neoevrazisti očitno verjamejo, da je ključ do zmage vzpostavitev režima, ki so ga ti antiboljševiški filozofi najbolj prezirali: režima, ki ga vodijo varnostne sile. Policijska država bi pomenila uresničitev vizije še enega Putinovega junaka: Jurija Andropova, nekdanjega šefa KGB in nato generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze.
Andropov je bil tako leta 1956 kot 1968 glavni zagovornik uporabe tankov. Prepričan je bil, da je zadušitev nasprotovanja sovjetski vladavini nujna, če bi radi preprečili, da ZSSR uničita Nato in Cia. Zelo podobna logika je zdaj v uporabi v Ukrajini - če lahko temu sploh rečemo logika. Danes se zdi, kot da vojna za rešitev Rusije ni nič drugega kot proizvod bujne domišljije enega človeka.
Ko je napadel drugo evropsko državo, je Putin prečkal mejo, zarisano po drugi svetovni vojni, in s tem spremenil svet. Toda spremenil je tudi Rusijo - iz delujoče avtokracije v stalinistično diktaturo
Obstaja dober razlog, zakaj smo lahko prepričani, da niti najvišjih ruskih funkcionarjev ni nihče vprašal za mnenje, kar se tiče vojne v Ukrajini. Lavrov navaja nasprotujoča si pojasnila in dejstva. Guvernerka ruske centralne banke Elvira Nabiullina je hotela takoj po začetku invazije odstopiti, vendar Putin njenega odstopa ni sprejel.
Kaže, da je bil oddelek za operativne informacije ruske Zvezne varnostne službe (FSB) tisti, ki je Putinu serviral zgodbo o Ukrajini, ki jo je hotel slišati: ruski slovanski bratje si želijo, da jih osvobodimo izpod oblasti nacističnih kolaboracionistov in zahodnjaških marionet, ki vodijo njihovo vlado. Verjetno niso niti pomislili, da utegne Putin zaradi teh informacij res ukazati invazijo na Ukrajino - kajti gre za dejanje, ki je v popolnem nasprotju z interesi Rusije. Ampak jo je in zaradi neuspeha operacije naj bi bilo do zdaj že izgubilo službo približno tisoč uslužbencev.
Ta odpuščanja se dogajajo tako v FSB kot v drugih službah, tudi v vojski, ki so jo večinoma pustili tavati v temi glede tega, ali bo prišlo do invazije ter kdaj in zakaj. Obrambni minister Sergej Šojgu, najdlje službujoči član vlade, se ne pojavlja več veliko v javnosti, kar je podžgalo ugibanja, da bi lahko Putin vojno načrtoval skupaj s svojimi nekdanjimi kolegi iz KGB in ne z vodilnimi predstavniki vojske.
Ne glede na to, kako se je začela, se bo ta vojna verjetno končala na enega od naslednjih štirih načinov. Prvič, Rusija bi lahko prevzela nadzor nad delom Ukrajine ali nad njenim celotnim ozemljem, vendar le za kratek čas. Dejstvo, da ruska vojska le s težavo osvaja ukrajinska mesta in ohranja nadzor nad enim velikim mestom, ki ga je že zasedla, je močan znak, da okupacije ni sposobna ohranjati dlje časa. Človek ob tem takoj pomisli na katastrofalno sovjetsko vojno v Afganistanu, ki je pospešila zlom ZSSR.
Po drugem scenariju Ukrajina popusti ter prizna Krim, Doneck in Lugansk kot ruska ozemlja, s čimer kremeljskemu propagandnemu aparatu omogoči razširjanje zgodbe o "osvobojenih" Ukrajincih. A tudi če bi Putinov režim razglasil zmago, bo Rusija ostala svetovna izobčenka, njeno gospodarstvo bo utrpelo trajne posledice zaradi sankcij, zapustilo jo bo na stotine svetovnih podjetij, hkrati pa se bo začelo iz nje izseljevati vse več mladih ljudi.
Po tretjem scenariju vedno bolj frustrirani Putin v Ukrajini uporabi jedrsko orožje. Dimitrij Medvedjev, nekdanji ruski predsednik, zdaj podpredsednik ruskega varnostnega sveta, je nedavno opozoril, da je Rusija pripravljena z jedrskim orožjem napasti tudi sovražnika, ki uporablja le konvencionalno orožje. Kremeljska propaganda bi to nedvomno prikazala kot zmago in bi najverjetneje navedla ameriško bombardiranje Hirošime in Nagasakija leta 1945 kot precedens, ko gre za uporabo jedrskega orožja z namenom končati vojno, in kot dokaz, da bi bile kakršnekoli zahodnjaške kritike čisto licemerstvo.
Po zadnjem scenariju bi se ameriškemu predsedniku Joeju Bidnu izpolnila želja: Putin bi bil strmoglavljen z oblasti. Toda ker Rusija nima tradicije vojaških udarov, je to zelo malo verjetno. In tudi če bi se to vseeno zgodilo, bi sistem, ki ga je vzpostavil Putin, deloval še naprej. Ohranjala bi ga kohorta nekdanjih agentov KGB in drugih varnostnih nasilnežev ("silovikov"), ki jo je Putin vzgajal dve desetletji. Tuji avanturizem utegne usahniti, Rusi pa bodo še naprej izolirani in zatirani. FSB morda res ni verjela, da se bo zgodila vojna, a je Putinovo "posebno vojaško operacijo" vseeno izkoristila za uvedbo omejevalnih ukrepov in vzpostavitev popolnega nadzora nad družbo.
Ko je napadel drugo evropsko državo, je Putin prečkal mejo, zarisano po drugi svetovni vojni, in s tem spremenil svet. Toda spremenil je tudi Rusijo - iz delujoče avtokracije v stalinistično diktaturo, v državo, za katero so značilni nasilna represija, nedoumljiva samovolja in množični beg izobražencev. Medtem ko usode Ukrajine, Evrope in preostalega sveta po koncu te vojne še ni mogoče napovedati, je usoda Rusije več kot očitna: čaka jo prihodnost, ki bo temnejša od njene najtemnejše preteklosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
