(INTERVJU) Leopold Poldi Kores: Cenili so nas, a tudi učitelji smo cenili učence

Postali ste slat'nska legenda, kaj vam to pomeni, ima naziv veljavo v kraju?

"Rekel bi, da so določeni ljudje prepoznali moje dosedanje delo na področju telesne vzgoje, na delovnem mestu v Osnovni šoli Rogaška Slatina. Potem je tu še prepoznavnost na športnem področju, prepoznali so me kot igralca Nogometnega kluba Steklar in njegovega dolgoletnega trenerja od najnižjih selekcij tudi do ekipe v prvi ligi. Seveda je tudi prepoznavnost v teritorialni obrambi v takratni občini Šmarje pri Jelšah, ki je vsebovala vseh dosedanjih šest občin. Takrat sem bil imenovan za komandanta oziroma poveljnika teritorialne obrambe v občini Šmarje. 17. maja 1990 sem prejel ukaz od JLA, da moram predati orožje občinskega generalnega štaba občine Šmarje pri Jelšah v skladišča JLA do 19. maja. Seveda sem ukaz zavrnil ne glede na vojaški zakon, ki je za to neposlušnost določal od 12 do 15 let zaporne kazni. 18. maj mi bo kot komandantu še posebej ostal v spominu, ko sem na lastno odgovornost zavrnil ukaz glede oddaje orožja. Zaradi neposlušnosti sem že naslednji dan, 19. maja, ob 8. uri prejel ukaz komandanta pokrajinskega štaba vzhodne Štajerske, polkovnika Gorenjaka o nujnosti predaje orožja pripadnikom JLA, in sicer do 10. ure dopoldne, ko bodo prišli po orožje s svojimi kamioni. Posebej je poudaril, da moram orožje oddati brez kakršnihkoli zadržkov. Opozoril me je na stroge sankcije vojaškega sodišča v primeru kršenja ukazov. Ker sem kljub temu ukaz ponovno zavrnil, sem se moral nemudoma javiti v pokrajinski štab teritorialne obrabe. V tem času se je v moji pisarni začela seja sveta za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, ki ji nisem mogel prisostvovati, predsedoval je župan tovariš Franc Potočnik, in zaradi odsotnosti nisem vedel, kakšen sklep bodo dorekli. Na koncu so bili tudi oni proti oddaji orožja. Zanimivo je bilo, da sem se na zagovoru znašel še s tremi komandanti, Adijem Vidmajerjem iz Žalca, z Alojzom Grolegerjem iz Slovenskih Konjic in Ervinom Prislanom iz Velenja. Vsi smo ponovno zavrnili oddajo orožja. V naši prisotnosti je komandant pokrajinskega štaba teritorialne obrabe polkovnik Gorenjak obvestil republiški štab Slovenije o naši neposlušnosti, po krajšem razgovoru je prejel navodilo o ustavitvi transporta kamionov za prevoz orožja iz naši skladišč, tako da bi lahko zatrdil, da smo prav mi štirje komandanti zadržali orožje v naših občinskih skladiščih s svojo vztrajnostjo ob neizvršitvi tega ukaza."

Takrat ste že imeli družino, vas je bilo kaj strah posledic, ali ste bili trdno prepričani, da vas bodo drugi podprli?

"Gotovo bi bile posledice, če bi bil drugačen scenarij. Če ne bi dosegli osamosvojitve, bi verjetno ukaz veljal zame, vprašanje, kako bi se družina znašla pod njihovimi pogoji."

Potem se je vse dobro izšlo.

"Ja, Slovenija se je osamosvojila, zmagala je teritorialna obramba, milica in naše prebivalstvo, ki nas je podpiralo. Če bi bil scenarij drugačen, bi se pa drugače odvijalo."

Bi se danes, ko gledate nazaj, enako odločili?

"Takrat ni bilo druge poti, ker je tudi plebiscit povedal svoje. Vsi akterji, ki so sodelovali, so delovali v smeri osamosvojitve. To je bilo treba spoštovati."

Govoriva o osamosvajanju, kakšen je vaš pogled na prehojeno pot naše države? Imeli ste pomembno vlogo v takratnem času.

"Da smo se osamosvojili, je resnično zgodovinski trenutek in boli me samo to, ker so tudi drugi naši državljani premalo ponosni na to. To se vidi tudi ob državnih praznikih, ko imamo dela proste dni, to pravico izkoristimo, ne izkoristimo pa tiste, da bi dali prazniku pečat in izobesili zastavo na svoji zgradbi. Zato mi je prehudo. To bi bila osnova in tudi zahvala tistim, ki so v tej smeri sodelovali. Zahvala teritorialni obrambi, takratni milici, prebivalstvu, ki je bilo izredno privrženo vsem nam v tej vojni, brez njih ne bi bilo uspeha. Veliko pozabljamo danes tudi na naše medije, ki so sicer sedaj v sporu z vlado, kar se mi sploh ne zdi razumljivo. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na naše privatnike, ki so postavljali barikade s svojimi kamioni, traktorji, vozili so betonske prizme na te komunikacije. Velikokrat se pozablja na medicinske službe, na prostovoljce, ki so prišli v teritorialno obrambo. Pozabljeni so tudi tisti, pri katerih smo skladiščili orožje. V našem primeru smo ga imeli v šmarski občini na 13 mestih ter na postaji milice v Rogaški Slatini in na krajevnem uradu v Kozjem. Mislim, da so vsi ti dali velik doprinos k osamosvojitvi, gre jim velika zahvala."

Znani ste tudi po svoji športni vlogi v kraju in okolici. Kako se je začelo?

"Z bratom Štefanom sva že od mladih nog rada brcala žogo. Ker pravih žog ni bilo oziroma so bile zelo redke, smo si jih fantje izdelali sami. V nogavice smo natlačili cunje, jih primerno oblikovali in zašili. To je bila nogometna žoga cunjača. Nogometne ekipe smo formirali tudi med soseskami in igrali tekme na travnikih in sočasno pasli živino. Kljub preprostim cunjačam so bile tekme zanimive in smo v njih uživali. O gumijastih ali usnjenih žogah, vsaj za nas mlade, ni bilo govora. Zares sem nogomet igral od okoli 16. leta. Za prvo moštvo Nogometnega kluba Steklar od leta 1957 do okoli 1972. Takrat sva se s trenerjem Stipetom Pešićem, ki je hkrati z mano posthumno dobil naziv slat'nska legenda, večkrat menjavala pri treniranju igralcev v našem klubu. Na učiteljišču sem bil rokometni vratar, vratar srednješolske rokometne reprezentance v Celju, v tistem času sem tudi branil nekaj tekem za Rokometni klub Celje."

V svoji nogometni karieri ste dosegli tudi velike uspehe.

"V sezoni 1965/66 smo postali medobčinski prvaki v Celju. Naslednje leto, 1967, smo igrali pokalno tekmo osmini finala z Nogometnim klubom Maribor, ki je takrat nastopal v jugoslovanski ligi, zavzemal četrto mesto na lestvici, za Crveno zvezdo, Dinamom in Hajdukom. Takrat smo ga v Rogaški Slatini premagali po streljanju enajstmetrovk, v regularnem času in v podaljšku je bil rezultat 3 proti 3, v streljanju enajstmetrovk pa je bilo 7:6 za NK Steklar. To je bil največji uspeh za naše malo moštvo."

V svoje vrste so vas vabili tudi predstavniki Crvene zvezde?

"V Steklarni Boris Kidrič, sedaj Rogaška Slatina, je bil poslovni partner predstavnik Nogometnega kluba Crvena zvezda. Ogledal si je eno naših tekem, opazil me je in izrazil željo, da bi prestopil k njim. Čeprav me je pred steklarno že čakal avtomobil, se za to nisem odločil, ker takrat še nisem končal učiteljišča, bil sem v četrtem letniku, šolanje pa je trajalo pet let. Dal sem prednost poklicu pred morebitno športno kariero, za katero se nikoli ne ve, ali človeku uspe ali ne."

Vam je kdaj žal, da niste stopili na profesionalno športno pot?

"Ni mi žal, potem sem se poročil, dobil hčerko Sergejo, sina Leona, tri prikupne vnukinje, Nino, Brino, Vito. In ne smem pozabiti na zeta Pavleta, na snaho Mihaelo. Mislim, da to odtehta vse, kar bi mogoče sledilo v tujini."

Kaj potrebuje tisti, ki se odloči za profesionalni šport?

"Zagotovo potrebuje voljo, pripravljenost, da trenira, športu mora biti privržen, da ta postane njegov način življenja. Prav tako mora upoštevati navodila trenerjev."

Kakšna je razlika v treningih nekoč in danes?

"Takrat so bile razmere drugačne. O profesionalizmu se nismo pogovarjali. Vsi igralci so bili zaposleni, ne glede na to, v kateri ligi so igrali, in o kakem plačilu ni bilo govora. Treningi so bili dva- do trikrat na teden, sedaj so tudi trikrat na dan."

Marsikdaj starši skorajda silijo otroke, da trenirajo, pričakujejo od njih, da bodo nasledniki Messija, Dončića.

"Takrat ni bilo tega, časi so se spremenili. Danes bi vsak starš želel videti svojega otroka čim višje, v čim boljši luči. Vse že kaže na težnjo po čim boljšem finančnem stanju."

Spremljate slovenske športnike in njihove uspehe?

"Košarkarji so dosegli fantastičen uspeh. Priznati moramo, da tudi zahvaljujoč Luki Dončiću. S tem ne podcenjujem preostalih, ki so prav tako zaslužni. Brez kolektivne igre tudi Dončić ne bi mogel uspeti. Spremljam tudi uspehe kolesarjev. Sprašujem se, kako se v takšnih razmerah ne zgodi še več padcev, ko kolesarijo čisto skupaj. Čudež, da ni več nesreč."

Po športni karieri ste delo nadaljevali kot učitelj.

"Najprej sem bil učitelj blizu Rogaške Slatine, pri Svetem Florjanu, poučeval sem tretji in četrti razred, kombinirani pouk. Se pravi, pri eni uri sem polovico časa delal z enimi in drugo polovico zaposlil in obratno. Potem sem šel na služenje vojaškega roka, v Bilećo, kjer sem bil v oficirski šoli. Po enoletnem šolanju sem se vrnil s činom podporočnika, kar se je navezovalo na kasnejše delo v vojaški smeri."

Z udarniško akcijo ste asfaltirali igrišča in s tem mladim omogočili trening.

"Pouk smo imeli v TVD Partizan, to je bila stara telovadnica. Imeli smo rokometno in košarkarsko igrišče, ki še sploh nista bili asfaltirani, temelji so bili posuti z grobim lešem, odpadki iz steklarne. V letu 1970 je košarkarski klub asfaltiral košarkarsko igrišče, na katerem smo tudi mi igrali in imeli pouk. Ker pa šola ni imela denarja za asfaltiranje rokometnega igrišča, sva s tovarišico Frido Klančnik, ki je tudi poučevala telesno vzgojo, navezala stike z vodstvom gradbenega podjetja Rogaška Slatina, s steklarno, z nekaterimi prevozniki, ki so brezplačno izkopali gramoz in opravili zemeljska dela. Veliko ur prostovoljnega fizičnega dela pa so prispevali tudi učenci v popoldanskih delovnih akcijah. Z novim igriščem je postal rokomet bolj priljubljen med učenci in učenkami. Kmalu so bili vidni rezultati, ki smo jih dosegli v rokometu pa tudi pri drugih športih."

Kaj za vas pomeni prostovoljsko delo? Kako se je spremenilo od vaših udarniških dni?

"Danes je tega prostovoljnega dela zelo malo. V prejšnjih letih je bilo to vedno na tapeti, od najrazličnejših delovnih akcij. Časi se spreminjajo. Večinoma gledajo samo na zaslužek, zelo malo pa na delovne akcije, kot so bile pred osamosvojitveno vojno. Nekdaj je bilo udarništvo običajno. Tudi v današnjem času bi bile priporočljive podobne akcije, a jih je malo."

Zakaj se vam tako zdi?

"Ker je vse šlo v smeri zaslužka, dobičkonosnosti."

Kaj za vas pomeni prispevek k skupnosti, družbeno odgovorno dejanje?

"Vključevanje v projekte, ali jih potrdiš ali pa zavračaš. To je demokratičen pristop z dialogom v krajevni skupnosti in občini. Vedno imamo sestanke, na katerih se za določene stvari odločamo. Se vidi, ali se odobrijo ali ovržejo. Mislim, da je dobro, kar se v kraju naredi pozitivnega, da se razvija. Je pa vedno tako, da so eni za, drugi proti. Ne moreš vseh zadovoljiti."

Vzeli ste si čas tudi za dodatne priprave na športna tekmovanja.

"Za ta športna tekmovanja so se učenci pripravljali dodatno v popoldanskem času, in to za vsako športno panogo posebej pred samim tekmovanjem. Čas, ki smo ga porabili za to, ni bil posebej nagrajen, dnevnic nismo poznali, uspehi učencev so bili nagrada za naš trud. Naši učenci so večkrat nastopili na proslavah v zdraviliški dvorani z gimnastičnimi, ritmičnimi sestavami, preskoki na bradlji, tudi za te nastope je bilo potrebno veliko vaje. Ti treningi niso bili plačani."

Pa so mladi z veseljem prihajali na treninge?

"Ti učenci so zelo radi trenirali, nobenih težav ni bilo. Nekateri so imeli odpor do telovadnih oblačil, drugega nezadovoljstva pa nisem opazil. Časi so bili drugačni, a učenci so radi telovadili. Težav tudi ni bilo, ker smo bili povezani tudi s starši. Vem, da brez povezave med učenci, učitelji in starši ni pravega uspeha, to sem vedno delal. Učitelji smo bili zelo cenjeni in spoštovani. A tudi mi smo spoštovali učence. Spoštovanje je bilo obojestransko. Treba je upoštevati pedagoški trikotnik učenec-učitelj- starši."

Včasih se ta trikotnik prevesi na stran povezave med učenci in starši.

"Razmere so se zelo spremenile, tako da današnjega časa ne moremo primerjati s prejšnjim. Pristopi vedno veljajo, vprašanje je samo, kako bi se upoštevali pri učencih in starših. Verjetno bi se, to je ključ do uspeha."

Kako se je z leti spremenil izobraževalni proces?

"Lahko povem zase. Po končanem učiteljišču sem šel poučevat. Predvsem zato, ker sem imel predmet usmerjen v telesno vzgojo, sem lahko na začetku brez ustrezne izobrazbe poučeval športno vzgojo na šoli. A takoj sem se moral vpisati na mariborsko pedagoško akademijo. To sem zaključil ob delu. Razmere so se toliko spremenile, kolikor reči je bilo na razpolago. Športna igrišča, telovadnica z vso opremo, da je pouk lahko potekal kvalitetno. Marsikaj od opreme je primanjkovalo. V Rogaški Slatini smo k sreči imeli Telesnovzgojno društvo Partizan, da smo lahko uporabljali telovadnico. Ni bila velika, osnovne elemente pa smo lahko vadili. Slediti je treba programu, ki ga imamo učitelji športne vzgoje, ki ga imamo učitelji pri pouku, to je danes mogoče. Programi se dopolnjujejo."

Se vam zdi znanje dovolj cenjeno?

"Če gledam športne pedagoge, brez izobrazbe ne moreš poučevati. Brez znanja se nič ne da, ne da se boljše delovati. Znanje mora biti, tudi za razvoj. Ne morem si zamisliti, da bi lahko kdo poučeval brez ustrezne izobrazbe. Pomembno je tudi vključevanje v druga društva, da ves čas pridobivamo še druga znanja in sposobnosti."

Za kaj bi moralo biti bolje poskrbljeno, da bi izobraženi ljudje ostali v domovini?

"To so finančne zmožnosti delovnih organizacij, ki plačujejo znanje. Navadno gredo tisti z znanjem v tujino, ker pri nas premalo plačajo znanje. Danes je vse usmerjeno v zaslužek."

Je to mogoče obrniti?

"Mislim, da se bo tudi v naši Sloveniji spremenilo, da bodo znali ceniti delo. In da se bo plačalo po delu in njegovi kvaliteti."

Kako ste kot bivši pedagog spremljali pouk v zadnjem letu in pol?

"V to se nisem poglabljal, bi pa rekel, da karkoli se je naredilo, se je naredilo z željo, da bi bili učenci in učitelji zadovoljni. Delo učitelja je bilo težje, kot če bi bili v šoli. Je pa prav, da je potekal pouk na daljavo, drugače bi bilo preveč zaostanka."

Kako se športna razvitost, aktivnost otrok razlikuje glede na preteklost?

"Nekdaj so morali učenci veliko več delati doma, že to delo jih je krepilo, danes so za računalnikom, s telefonom, manj se gibajo, v tem je razlika."

Se je kateri od vaših učencev podal na profesionalno športno pot?

"Iz vrst takratnih učencev so postali trije športni učitelji, vsi poučujejo na šoli v Rogaški Slatini."

Še vedno igrate nogomet v veteranski ekipi.

"Smo ekipa 70 plus. Odkar smo prenehali aktivno igrati, smo se vključili v veteransko ekipo, dobimo se enkrat tedensko. Je zanimivo, skačemo po igrišču, kolikor nam dopuščajo telesne sposobnosti. Prijetno je družiti se in se spomniti na pretekle čase, ko smo igrali. Večina nas je skupaj od takrat, veliko posameznikov je sicer že med cipresami. Imamo prijateljska srečanja s podobnimi ekipami, predvsem smo povezani z Ljubečno in tudi z ekipami s hrvaške strani."

Za koga ste navijali v finalu nogometnega evropskega prvenstva?

"Vedno rečem, kdor je boljši, naj zmaga. Vse ekipe so dobre. Da bi na enega stavil, je težko. Ekipe so tako kvalitetne, da bi namesto teh dveh v finalu lahko bile tudi druge, ki so izpadle prej. V finalu bi lahko bile tudi Španija, Portugalska, Švica. Veliko je odvisno od uigranosti, a sreča mora tudi biti vedno zraven."