(INTERVJU) Stane Berzelak, ravnatelj: Od Simone Kustec sem pričakoval odločno držo ne glede na pritiske v vladi

Pred pogovorom ste bili v razredu med dijaki. Ste v razredu raje kot v pisarni ravnatelja, v koronaobdobju morda vse raje?

"Bil sem v dveh razredih - v enem sem imel pouk na daljavo, v drugem pa sem bil neposredno z dijaki. Razlika je velika, šola je od nekdaj gradila na neposrednem stiku. Dijaki, ki jih poučujem na daljavo, so odgovorni, a v razredu je vseeno bistveno drugače. V dobrem letu so sprejeli ta način dela, so pa zadovoljni, ko so v šoli. Verjamem, da predvsem zaradi medsebojnih stikov. Če je kje bila škoda narejena, je bila prav pri tem. Dijaki iz prvega letnika skoraj niso imeli priložnosti, da bi sneli maske. In verjamem, da se zaradi tega drugače in manj poznajo. Se pa gimnazijci zavedajo pomena znanja, ker jih čaka splošna matura, in delajo odgovorno, zato je tudi pouk na daljavo potekal kvalitetno. A kakšna je v resnici škoda, ki jo je skoraj enoletno zaprtje prineslo, na žalost ali pa na srečo, nihče ne bo znal strokovno oceniti. Posebej veliko so izgubili letošnji maturanti, ostali pa predvsem dejavnosti, ki se dogajajo ob pouku, od projektov do ekskurzij."

Katero snov pa ste danes (pogovor je potekal v petek, op. p.) predavali enim in drugim dijakom?

"Z dijaki na daljavo se ukvarjamo z reformacijo, gibanjem, ki je nastalo v 16. stoletju v Evropi, pri maturantih pa smo obravnavali žalostno temo, razpadanje Jugoslavije po slovenski osamosvojitvi. Moram reči, da sem še enkrat bolj ponosen na razred maturantov, ker sem videl, da se je v njih razvil občutek za človečnost. Res je, da se je vojna ob razpadanju Jugoslavije, ki je šokirala vse nas, ki smo jo sodoživljali, odvijala skoraj desetletje pred njihovim rojstvom, ampak sem zaznal, da se jih je dotaknila. Namen je po moji oceni dosežen, ko vidiš, da dijakom ni vseeno, da čutijo z ljudmi, z žrtvami."

Zlasti pri poglavjih bližnje zgodovine je najbrž tak občutek še bolj izrazit, ob hkrati še živečih pripovedovalcih, ki imajo neposredno izkušnjo?

"Ja, ker so tudi čustva močnejša. Spodbujam dijake, naj vprašajo kaj tudi doma, dedka, babico ... Doma slišijo marsikaj, kar potrjuje znanje v šoli, s pripovedmi pa dobi znanje potem še večji smisel."

Prispevate morda kot zgodovinar pri tovrstnih temah do neke mere tudi k večji strpnosti, medsebojnemu razumevanju?

"Moje izhodišče je, da je zgodovina premislek za mlade in zelo pomemben predmet. Žal mi je, da smo ga pred 20 leti tako okrnili v strokovnih programih, zdaj ga v zadovoljivem obsegu bolj ali manj ohranjamo samo na gimnaziji. Koncept pouka sloni na tem, da je politična zgodovina manjši del zgodovine, veliko pomembnejše so socialna, gospodarska, kulturna zgodovina, pri čemer morajo biti v ospredju podobe ljudi iz vsakdanjega življenja, kajti zgodovino vendarle delajo tudi mali ljudje. Tak pristop k pouku zgodovine mlade drugače pritegne, kot če bi vztrajali pri vpetosti v politično zgodovino. Manj je faktografije, ki je zdaj s sodobnimi tehnologijami dosegljiva že vsak trenutek. Če želimo tudi skozi ta humanistični predmet graditi kritično osebnost, je zelo pomembno, da razvijamo širok pogled na stvari."

Je pri vas veliko dijakov izbralo zgodovino kot maturitetni predmet, kakšno je zanimanje med dijaki tudi sicer?

"Pri nas se na maturo iz zgodovine prijavlja približno tretjina dijakov, kar se mi zdi kar veliko, to je tudi nad državnim povprečjem. Točno pred 20 leti smo imeli na maturi pri tem predmetu 4321 dijakov, lani pa 1460, kar pomeni, da je na ravni države ta delež krepko upadel. Pri nas se kar drži."

Zakaj je sploh pomembno (po)znati zgodovino? Rekli ste, da je pomembna tudi z vidika izpostavljanja malega človeka, čeprav jo večkrat spoznavamo predvsem skozi velike voditelje, osebnosti in prek njih značilnosti časa. Morda zavedanja o malih ljudeh ni dovolj.

"Vsekakor ga je krepko premalo, ker se nam vedno zdi, da zgodovino pišejo zmagovalci in velike figure. Moja teza je, da je za razumevanje zgodovine pomembno, da poznamo zgodbe malih ljudi, ki so ustvarjali velika dejanja. Če na primer pogledamo samo aktualni dogodek, kot je 30. obletnica slovenske osamosvojitve, se je treba zavedati vloge številnih posameznikov v tej zgodbi."

Še bolj morda v mikro okolju tudi značilnih specifičnih skupin, kot so delavstvo, kmetje?

"Seveda. Za zgodovino je predvsem pomemben širok pogled, pri katerem se je treba ozreti na vse dele družbe. Sem tudi zagovornik prepričanja, da je pomembna zgodba, kar je zlasti pomembno za srednješolsko zgodovino. Zgodba lahko pritegne, odvisna pa je od spretnosti pripovedovalca in strpnosti poslušalca. Hvaležen sem dijakom, da znajo prisluhniti in spraviti zgodbe v širši kontekst."

Koliko pa so te zgodbe objektivne, je to sploh mogoče, tudi v v več pogledih zoženem okolju? Je mogoče poučevati zgodovino, ki bi bila kar se da očiščena ideologije, ki nas nenehno veže v oklepe, razdeljuje, razdira v Sloveniji?

"To je absolutno res. Zelo pomembno je, da zgodovino očistimo ideologije, le tako se tudi izognemo pastem politične manipulacije. Tega je pri nas preveč. Dopustili smo - pa tega ne bi smeli -, da se je tudi v Sloveniji politika začela preveč ukvarjati z zgodovinskimi temami. Treba je vedeti, da se, ko govorimo o žrtvah, nikoli ne bi smeli pogovarjati o barvi politične izkaznice, kajti žrtve so ljudje najrazličnejših skupin, slojev. Nevarnost ideologij, ki skušajo manipulirati z ljudmi s temi temami, je krepko prisotna povsod. Ne le pri nas. Vloga šole bi morala biti v tem, da čim manj ideološko opredeljuje zgodovinske teme, s čimer damo mladim možnost, da si ustvarijo svoj občutek o zgodovinskem dogajanju in zares naredijo premislek o času, ki ga vsakdo vedno znova mora narediti."

Kako pa si šola lahko zagotovi tak prostor ob čedalje večjem vplivu družbenih omrežij in vse manjšem spremljanju klasičnih medijev? Mogoče imamo šola in mediji skupen problem, da verodostojne vsebine izgubljajo pomen, težko jih je prenesti ob bliskovitem porastu lažnih novic.

"Tu je svetovni splet šoli povzročil kar nekaj težav, verjetno tudi škode. Pogosto dijaki segajo po lažnih novicah oziroma uporabljajo zapiske, ki jih je nekdo obesil na splet, v njih pa mrgoli napak. Naenkrat se ustvarja znanje z napakami, kar je izjemno velik problem, kajti tako znanje je težko spreminjati.

Mediji in šola smo si na tej točki res podobni. Odgovorni bi se morali zavedati pomena obeh. Včasih se ne morem znebiti občutka, da nam je vseeno, kaj se dogaja z znanjem v šoli. Z ljudmi, ki imajo manj znanja, je verjetno veliko lažje manipulirati. Podobno je na področju medijev: medije z veliko težo se prepušča nemilosti in naenkrat pridejo na površje takšni, ki jih vodijo drugi interesi. Tega si tako majhna država, kot je Slovenija, ne bi smela dovoliti. Kot zgodovinar opažam še nekaj: kadarkoli so se v zgodovini pojavili veliki diktatorji, so izkoristili pojav novih medijev in zmanipulirali ljudi - tako tudi politiki danes izkoriščajo na primer twitter. Ne vem sicer, kako si lahko politik dovoli resne stvari komentirati v le 140 znakih, če je celo v dvostranskem intervjuju težko povedati kaj zelo pametnega. Mislim, da ne bi smeli pristajati na to, da nekdo z le nekaj besedami poskuša povedati vse. Komuniciranje s kratkimi sporočili, ki je zdaj uveljavljeno tudi med mladimi, pogosto izkrivlja bistvo sporočil. Hkrati pa mlade dela bolj dojemljive za nekatere vzorce, ki se nevarno vračajo."

Tu je paradoks, ki je tudi star problem - oblast v principu želi vodljive ljudi, po drugi strani pa nenehno izpostavlja družbo znanja, kompetenc, sposobnosti. Pa je to res pristna želja oblasti?

"Znanju ne znamo dati primerne teže in pomena; dosti govorimo, a od velikih besed družba nima prav veliko, morala bi govoriti dejanja. Z dijaki spremljamo tudi aktualno dogajanje. V tretjem letniku pri pouku zgodovine enkrat tedensko opravimo pregled aktualnih novic, vsaj pri eni novici skušamo ugotavljati tudi zgodovinsko ozadje. Moram reči, da me dijaki presenečajo s kritičnim odnosom do različnih pojavov populističnih voditeljev, na primer do Trumpa. Mladi znajo biti kritični, nimajo pa priložnosti, da bi se njihov glas dovolj slišal."

Izpostavili ste tudi že, da mlade pogosto ocenjujemo za nezainteresirane, premalo ambiciozne, pa tudi, da hkrati na polje političnega manj vstopajo ravno zaradi politike, v kateri je preveč manipuliranja. V mladih vseeno vidite predvsem potencial, preveč se posplošuje, da so vsevprek pasivni?

"Mislim, da mladi so potencial, ki bi mu morali dati priložnost, a je tega premalo. Svojih idej ne morejo uveljaviti, ker se preveč ukvarjamo s tem, da bi jih vpeli v ustaljene vzorce, ki smo jih mi vajeni in jih premalo prilagajamo novim časom. Upam, da bomo kot družba znali izkoristiti ustvarjalni potencial, v resnici namreč niso pasivni, temveč spremljajo, kaj se dogaja. Pri tem me moti tudi regijska, lokalna politika, ki ji je preveč vseeno, ali bodo mladi dobri kadri iskali službo v tujini. Od 1600 maturantov v skoraj 25 letih naše gimnazije, med katerimi so vrhunski strokovnjaki, jih je kar veliko v tujini. Lokalna in državna politika bi morali narediti vse, da bi zadržali mlade izobražence. Verjamem, da se skušajo truditi, a je to premalo. Morali bi poskrbeti za visokokvalificirana delovna mesta in razvoj ter uvideti, da tovarna s čim več zaposlenimi ni najidealnejša rešitev."

Kaj pa politična aktivacija mladih, ne le v smislu udeležbe na volitvah, so tu možne pozitivne spremembe?

"Šola, ki je izrazito izobraževalno naravnana, je mogoče neprimeren prostor, da bi aktivirala mlade. Morda bodo k temu kaj več prispevale vsebine, namenjene aktivnemu državljanstvu, ki se uvajajo v program. Mislim, da bi moralo biti več priložnosti v okolju, da bi se mladi vključevali v civilno iniciativo. Pri nas na šoli opažam izjemen odziv na prostovoljstvo, ki je presenetljiv tako v množičnosti kot v kvaliteti delovanja. V družbi bi morali najti mehke mehanizme, ki bi vodili mlade v svet odločevalcev. Ne zdi se mi prav, da politične stranke tako intenzivno vzpostavljajo svoje podmladke in še ne popolnoma oblikovane osebnosti vključujejo v svoje vrste. Tak način je namreč idealen za politično manipuliranje ter ustvarjanje zvestih in poslušnih članov. Vzpostaviti bi morali sistem, v katerem bi imeli resnično možnost kaj narediti. Politika je dobila preveliko moč. Pogosto gradi na karieristih, ki niso strokovnjaki, imajo pa občutek, da vedo vse. To se je pokazalo ravno pri obvladovanju covid krize. Krepko premalo smo poslušali zdravstveno stroko, veliko odločitev je bilo političnih. Tudi če si dobronameren politik, ne moreš sam najti dobre strokovne rešitve."

Dijaki, ki so se v Mariboru zavzeli za šolo s protestom, so sprva dobili kazen, ki pa ji je nato sledil sodni epilog z ustavitvijo postopka. Sodišče je v ospredje postavilo pravico do izražanja mnenja in zbiranja, hkrati pa tudi do izobraževanja, ugotovilo pa tudi, da dijaki niso ogrožali zdravja in življenja drugih. To stališče zagovarjate tudi vi.

"Ta primer je bil poučen, kako ne bi smeli odreagirati. Zame je bil velik dogodek, ko so mladi stopili na ulico in rekli, da hočejo šolo. Pričakoval bi tudi odločnejšo podporo javnosti mladim, ki niso kršili pravil, se jim je pa kršila pravica, ki smo jo v krizi preveč spregledali, in sicer do svobodnega izražanja mnenja. Bil sem razočaran nad izjavo šolske ministrice, da morajo mladi prevzeti svojo odgovornost. Razsodbo sodišča, ki se jim je opravičilo, sem sprejel kot pozitivno. Mladim je treba dati vedeti, da je odgovorno ravnanje nekaj, kar je prav. Globa bi bila zanje strašno sporočilo v smislu: če boste sledili svojemu prepričanju, vas čaka kazen ..."

Kako ocenjujete delo šolske ministrice Simone Kustec? Veliko kritik je požela v svojem mandatu.

"Dr. Simona Kustec je 13. šolska ministrica, odkar sem ravnatelj, in med vsemi je tista, ki je imela najmanj neposrednega stika z nami ravnatelji. Koliko je za to kriva kriza, ne vem. A mogoče bi ta morala biti celo razlog, da bi jih bilo več. To vsekakor v izrednih razmerah ni dobro.

Od profesorice s Fakultete za družbene vede sem pričakoval predvsem veliko več strokovnega in konstruktivnega dialoga, hkrati pa sem pogrešal odločno držo pri uvajanju ukrepov, ne glede na morebitne pritiske znotraj vlade. Mislim, da smo šole jeseni zaprli prehitro in jih zdaj odpiramo prepozno in da bi se dalo ravnati drugače. Šole smo odgovorne in se trudimo, da spoštujemo vse ukrepe ministrstva in NIJZ, ne glede na to, kakšni so. Pogrešal pa sem tudi, da ni branila pravice do izražanja mnenja in se v tem smislu opredelila tudi do napadov na medije. Če od koga, bi od šolske ministrice in kulturnega ministra, torej vsaj od humanistov, pričakoval, da bosta branila medije v javnem interesu, če tega že ne moremo pričakovati od tehnokratov. Vse to nas je smešilo ali nas še smeši tudi pred mednarodno javnostjo. A očitno imajo politiki vedno trdo kožo."

​Če greva še nekoliko bolj lokalno, kako vidite Slovenj Gradec v humanističnem smislu, kot kulturno mesto glasnik miru?

"Z vstopom v službo je Slovenj Gradec postal moj dom, prej je bil to Dravograd. Mogoče sem dolgo lahko spremljal to mesto kot nevtralen opazovalec. Gimnazija, ki je tudi prostor kulturnega ustvarjanja mladih, je dobila svoje mesto in ima veliko podporo kulturnih ustanov, galerije, muzeja, knjižnice, pa tudi vseh drugih institucij, od bolnišnice, sodišča, socialnih ustanov, izobraževalnih ustanov, podjetij. Hvaležen sem tudi občini vsakič znova, ko podpre naša prizadevanja."

Je tradicionalno, včasih moteče in moreče rivalstvo med Ravnami in Slovenj Gradcem že premoščeno, tudi na šolskem področju?

"To je zanimiv fenomen. Vedno me je motil in je zame odraz nesmiselnih, ozkih pogledov. Kje v resnici živi in se napaja, ne vem. Kolikor lahko vidim, je v Slovenj Gradcu tako na odgovornih kot vodilnih mestih zaposlenih veliko ljudi iz sosednjih občin. Tudi sam se veselim vsakega dogodka kjerkoli - v Črni, Mežici, na Ravnah, v Dravogradu. Delam v kolektivu, v katerem je veliko sodelavcev iz Mežiške doline. Upam, da je ta fenomen živ le še v ozkih krogih razpravljavcev v lokalih, zato tudi upam, da se bo to nesmiselno rivalstvo čim prej končalo."

Konkurenca za dijake je vseeno bila in bo vse večja, kako sodelovati, se ne izpodrivati?

"Konkurenco sem vedno jemal za zdravo, oba šolska centra v regiji imata porazdeljene programe. Prevladati mora širina in nesmiselno bi bilo delati vse le zato, da sosed ne bi mogel narediti nečesa. Prostora in dijakov je dovolj za vse, tudi za dve gimnaziji, saj sem prepričan, da je na Koroškem premalo izobražencev in da bi morali doseči vsaj tak delež gimnazijcev, kot je na ravni države. Rivalstvo? Bil sem gimnazijec Gimnazije Ravne in čutim z njo, zelo pa verjamem v slovenjgraško gimnazijo; če ne bi, bi moral že zdavnaj oditi. Verjamem v to, kar delamo."