Kako ste se kot športnik od glave do pet in kasneje funkcionar pretolkli skozi koronaleto, leto vaše sedemdesetletnice?
"V družini smo spoštovali vse ukrepe, se umaknili iz socializacije, bili pozorni in jo za zdaj dobro odnesli. Sem pa dnevno na kolesu od ene do dveh ur, imam star poštarski bicikel, ni mi važna hitrost, ampak samo da vrtim pedala, s čimer sem ves čas ohranjal kondicijo in bil na svežem zraku. A samo po zanesljivih cestah in kolesarskih poteh, ki so v Ljubljani sicer sorazmerno slabe."
Šport in rekreacija sta izjemno pomembna za mlade in starejše, zdaj pa so dvorane zaprte, klubi ne delujejo, s čimer je narejena nepopravljiva škoda generacijam. Bi morali kaj narediti drugače in kako, da hkrati ne bi ogrožali sebe in drugih, obenem pa bi skrbeli za psihosocialno kondicijo?
"Najbolj smo zatajili pri športu otrok in mladine. Saj se v šolah trudijo in jim dajejo nekaj napotkov, vendar je civilna športna sfera obglavljena in tu, mislim, je ena največjih napak ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter Direktorata za šport, ki je slepo črevo slovenskega športa ali celo politike tako po kadrovski kot po vsebinski plati. Dokaz je bil tudi intervju direktorice Direktorata za šport v Odmevih, saj ni imela nobenih vsebinskih ali organizacijskih rešitev, kaj narediti, češ, sprijazniti se moramo. Pa to ni res, v športu se nihče ne sprijazni, šport je interesna, prostovoljna, ljubiteljska dejavnost in to moramo podpirati. Država mora najti vzvode, organizacijske, tehnične, tudi za šport v objektih. Ni smiselno, da imamo zaprte telovadnice, te so lahko za organizirane skupine z varno vadbo odprte 12 ali pa 24 ur, a naredili nismo nič, ne organizacijsko ne vsebinsko. Obešamo pa se na vrhunske športne dosežke in ti strašni dosežki porivajo v drugi plan najbolj pomemben del slovenskega športa, to je množičnost. Otroke, mlade, starostnike moramo spraviti v gibanje."
Iz širine prihajata tudi specializacija in vrhunskost, s katerima se potem kitimo. Kako pa se bo ta manko odrazil tam?
"To bo še dodaten problem. Že zdaj smo imeli slabo selekcijo, sorazmerno ozek izbor predvsem tistih, ki zmorejo po finančni plati, ne pa tistih, ki zmorejo in hkrati hočejo. Že v klubih, kot je Smučarski klub Črna, pa je imel Tino Maze, se je začelo strašno usipati, ker starši niso več zmogli, sistem financiranja na lokalni in državni ravni pa smo na žalost izgubili. Imamo pa armado organizacij, imamo profesionalce, trenerje in učitelje, ki zdaj celo korono mirno delajo ali dremajo od doma, vključno z ministrstvom."
Omenili ste smučanje. Nekaj smučišč je bilo odprtih, a zagnali smo žičnice, ne dovolili pa prehajanja občinskih mej. S 1. januarjem naj bi bilo sicer le dovoljeno s hitrimi testi ...
"To je še en dokaz nejasnega dogovora med politiko in zdravstveno stroko. Ni logike, da se ne moreš peljati direktno na smučišče, lokali so tako ali tako zaprti. Z nekim sistemom bi se to dalo varno opravljati. Prvo soboto sem šel pogledat na Kope. Bilo je par ljudi, ki so pazili na distanco, vse je bilo na taki ravni, da jim lahko samo čestitam."
Na kak način bi varno odprli telovadnice, ker pri športu pride do stika? Z zaprtjem garderob, da ni stika še več?
"Te dni sem se peljal mimo zunanjih pomožnih igrišč v Stožicah. Na dveh igriščih so bili mladi, najbrž iz Olimpije, ki so trenirali individualno, ampak tam je bilo vsaj 40 otrok. Bil sem blazno vesel, ker sem videl, da se da. Nihče jih ne naganja, naj gredo ven, ampak gredo sami in so tudi previdni. To nezaupanje, ki je zdaj v slovenskem prostoru, se prenaša celo v šport, pa se v športu znamo držati pravil, v športu nikoli niso bili potrebni goniči sužnjev.
Zamerim pa inštitucijam, kot so fakulteta za šport, pedagoške fakultete, da niso v tem času zmogle kaj storiti z volonterskim delom. Kdo pa je rekel, da morajo biti vsi profesorji s fakultet tako rekoč tudi v koronačasu tako debelo plačani. Njihov efekt je nič. V koronačasu bi lahko pokazali zagnanost, ljubiteljstvo."
Saj bi mnogi želeli, ampak ne smejo, kršili bi pravila, če bi peljali otroke v dvorano ali na breg smučat ...
"Tega ne razumem. Hodim na tržnico, hodi se v trgovine, da pa se ne bi znali organizirati v telovadnicah? Saj imamo metodiko, didaktiko, šolan kader, ki bi to moral znati organizirati tako, da se izogibamo stikov. Obenem smo država, ki ima zunanje površine, cel kup šolskih športnih objektov, trim steze. Kot da smo učitelje naredili samo za v telovadnico, ne pa za telesno kulturo."
Se pa šolstvo, tudi njihov sindikat, očitno premalo glasno bori za pouk v nasprotju z gospodarstvom.
"Tu je razlika - poklicni šport išče vse možne variante, ker mu je to kruh in brez tega ne more živeti, medtem ko v paradržavnih institucijah čakamo na sonce, da bo korona sama sebe uničila."
Od rojstva ste v športu, smučanju, rokometu, veslanju ... Kaj je po vašem največji slovenski uspeh vrhunskega športa to leto? Primož Roglič in Tadej Pogačar sta nam z epskim dvobojem na Touru vračala upanje, da se bo po taki sezoni kolesarstvo okrepilo, ali je to samo bežen zmagoslavni impulz, kakršne Slovenci nenehno podoživljamo kot fenomenalni športniki v tej ali oni panogi?
"Malo pozabljamo, da ima kolesarstvo v Sloveniji tradicijo od 1885., ko je bil ustanovljen prvi klub v Ljubljani. Tudi v Sloveniji je bilo množično, sicer ne tako kot v Italiji, kjer smo se kot smučarji poleti na treninge vozili po italijanskih cestah in se vedno čudili, koliko je kolesarjev. A tudi pri nas so bili maratoni okoli Pohorja z dva, tri tisoč kolesarji, Rog je bil tovarniški klub, Astra, Krka ... Zagon je viden, je pa seveda drugo, koliko bodo klubi lahko parirali v profesionalnem smislu. Tako kot v košarki in drugih športih namreč iščejo možnost napredka, ki je pogojen z materialnimi pogoji, kvaliteto ekip. Začudil sem se, kako so razlagali, da sta šla Roglič in Pogačar zaradi denarja v Monako. Ni res, šla sta zaradi boljših pogojev, ker lahko trenirata celo leto, ampak mi stalno obrnemo proti. Je pa njuno zmagoslavje eden največjih uspehov slovenskega športa, saj je konkurenca na teh dirkah res velika, hujša kot na olimpijskih igrah. Dva iz različnih ekip sta tako sodelovala in tekmovala, zmagal pa je v tistem trenutku najboljši. Dvoboj se mi zdi za našo mentaliteto, ko smo radi ljubosumni in malo favš, prav genialen. Upam, da smo se kaj naučili iz tega."
Na koliko olimpijskih igrah pa ste sodelovali? Spominjam se vas, kako ste bili leta 1996 v Atlanti kot deklica za vse ...
"Mislim, da so mi jih enkrat našteli skupno 18. Od 1976. leta v Innsburcku kot opazovalec, nato 1980. že kot trener ženske smučarske reprezentance v Lake Placidu, končal sem pa s Pekingom 2008. Bil sem v različnih funkcijah: od trenerja do vodje delegacije kot čisti operativec ali kot funkcionar, predsednik Veslaške zveze Slovenije. Dolga leta sem prostovoljno delal tudi v planiškem komiteju."
Se kot šef operative na igrah soočate tudi z veliko improvizacije?
"Ko sem bil še jaz vodja operativec na igrah, sem bil v glavnem sam, zdaj pa so to štabi. A mi smo bili pripravljeni delati 24 ur na dan, velika čast je bila, če si šel na olimpijske igre."
V Atlanti se spominjam vrelišča in svetovne pozornosti Sloveniji z udeležbo takrat najstarejšega še živečega olimpionika, 97-letnega Leona Štuklja, ob njegovem nastopu na otvoritvi se je mnogim Slovencem orosilo oko, ploskal je Clinton ... Kako je bilo delati s Štukljem?
"Sorazmerno dobro sem ga poznal, saj sem bil leta 1998 tudi predsednik organizacijskega odbora proslave ob njegovi stoletnici v Novem mestu. Bil je klasičen športnik, individualist, dosleden, ni potreboval kakega rinjenja, doštudiral je med prvimi na fakulteti in živel asketsko življenje. Ni prihajal v konflikte, na žalost ga v tem slovenskem ljubosumju nismo znali izkoristiti. Že za igre v Barceloni leta 1992 sem predlagal, da ga peljemo tja, in to se je tudi zgodilo, takrat se je prvič srečal s Samaranchom, predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Takrat so Slovence tudi naučili, kaj je olimpijec in kaj olimpionik; slednje je, če imaš zlato kolajno, kot jih je imel on, prvo pa, če si udeleženec. Leon je bil v Sloveniji namenoma malo zamolčan za razliko od Jugoslavije, kjer je dobil na univerzijadi v Zagrebu najvišje priznanje MOK-a. Pri nas je bil pa trn v peti politiki, tudi iz življenjepisa je razvidno, da je imel veliko težav s sistemom, ampak sam tega nikoli ni omenjal, je le prenašal."
V Atlanti ga ni bilo na srečanje s predsednikom Kučanom. Takrat smo se novinarji presenečeni spraševali, ali je kaj narobe.
"Štukelj je prišel z letalom prej, Kučan kasneje in njuno srečanje je bilo že v hotelu, ker sta spala v istem, a ta odnos med njima, mislim, je bil čist in ni bilo kakih zamer, je pa bilo zanimivo. Prvi problem smo imeli s Štukljevo obleko. Naročili smo mu dve, ko pa je bilo treba iti na otvoritev, rečem Štukljevemu asistentu Zajcu: kje pa je obleka? Mi reče: doma sva ju pustila. In kaj zdaj? Na hitro smo na tisto Štukljevo svetlo jakno našili grb Olimpijskega komiteja Slovenije, cvirn smo dobili kar od sobarice. Tisti grb sem dal narediti za vsak slučaj že prej pri možu Bojane Dornik za kako kolajno in smo ga potem našili, da je lahko šlo v sliki po vsem svetu."
Danes je šport na drugih preizkušnjah, saj se želi vrniti v polni meri. Evropska nogometna zveza, ki jo vodi Aleksander Čeferin, je naredila veliko stvar, ko ji je uspelo izpeljati finale njenih elitnih tekmovanj, in je dokazala, da se da. Kako bi morali zdaj strniti in napeti vse sile, da bi se šport vrnil za vse?
"Zelo sem žalosten, kar se tega tiče. Že ko je Čeferin kot anonimen človek prišel na vrh Evropske zveze, je znal nastopiti in je v trenutku vzpostavil avtoriteto. Saj on ni bil mali Edvard Kardelj, imel je štab, ki ga je znal servisirati, on pa je znal to uporabiti. Mi v Sloveniji tega nimamo. Predsednika vlade še nisem slišal, da bi rekel besedico šport. Ne vemo niti, kdo vse je na Direktoratu za šport, anonimusi tako po medijski prisotnosti kot po strokovni plati. Drug problem pa imamo tudi z Olimpijskim komitejem. Tam je nenormalno veliko interesov, ki pokrivajo okoli 80 športov. Množični, individualni, bogati, revni, prej smo bili označeni kot smučarji, zdaj pa imamo vse, kar naenkrat tudi najboljšo plezalko ... Vse to bi morali znati povezati. Civilna sfera, olimpijski komite, ministrstvo morajo sodelovati, združiti moči, ne pa, da je oblast nad športom."
Zakaj ne bi imeli samostojnega ministrstva za šport?
"Skupno ministrstvo za turizem in šport bi bila po mojem zanimiva varianta, zdaj ko je vrhunski šport tako finančno omrežen, bi lahko dobili promocijske in ekonomske učinke. Pogrešam pa tudi stroko, ni več lastnega strokovnega sveta za šport z avtoriteto. Prej smo imeli pri Športni zvezi Slovenije ali v Zvezi telesnokulturnih organizacij strokovni svet največjih strokovnjakov in smo znali na kaj opozoriti, predlagati, vsega tega zdaj ni."
Prihajate iz čevljarske družine v Slovenj Gradcu. V delavnici vašega očeta nastaja čevljarski muzej. Kako gledate na Koroško in njen vsakdan, saj se pogosto vračate?
"S simpatijo, veseljem, ker se mi zdi, da je na podeželju še vsaj nekaj pristnosti. V Ljubljani je tak dril, vse je nekako podrejeno kapitalu in potrošništvu, Koroška pa še ima dušo, veliko in uspešno industrijo, uspešne šole in izjemno uspešne športnike, zdaj v eni, zdaj v drugi panogi. Vedno pa mi je bilo za vzor, kako je ravenska železarna sistematično vlagala v šport in športne objekte, ne nazadnje sem bil še ravenski gimnazijec, pa smo že imeli svoj bazen, atletski stadion, vlečnico. O tem bi morali pisati knjige, to bi lahko bil učbenik za slovenski športni prostor."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
