Zima nam je s stisnjenimi zobmi končno dala nekaj snega in še manj mraza, na katerega smo, glede na letni čas, upravičeno čakali. Že več let se jezimo: "Kakšna je ta zima, to sploh ni več!" Ali pa se jezimo, ker je snega vse manj in ne moremo smučati, Mariborčani so izgubili Zlato lisico, letos so jo še v Kranjski Gori komaj spravili pod streho - ali so ji tudi tam šteti dnevi?! Kadar nam gre kaj narobe, se skušamo dokopati do vzroka. Če kaj razmišljamo, seveda. Če pri sebi ne najdemo vzroka (čeprav ljudje pogosto nase pomislijo najkasneje), iščemo vzroke drugod. Kdo je kriv, zakaj je šlo narobe? Predvsem prvo vprašanje se dandanašnji postavlja vse pogosteje. Najti je treba krivca! Nekdo je zagotovo kriv. Ko, če ga najdemo, nam vsaj malo odleže, na krivca lahko iztresemo svojo jezo, nezadovoljstvo, na tak način še bolj "operemo" sebe. On je, nisem jaz! In kaj je narobe z zimo? Zima postane grešni kozel, poosebimo jo in postane primeren objekt naše jeze, nezadovoljstva.
Oh, ta zima! Res so zime postale prav nezimske. Ali si sploh še zasluži svoje ime?! Nekako smo dobili krivca. Uboga zima, starka zima, ne more se braniti, mi pa najraje napadamo šibkejše od nas, to je najbolj varno. Saj vemo, kako to gre, ozrimo se okoli sebe, zgledov je veliko. Tako na osebni kot na svetovni ravni. Kriva je zima, seveda! Precej bolj frustrirajoče bi bilo reči: "Kaj delamo, da so zime postale take, kot so?!" Kaj vendar je za tem?! Pa čeprav se nas verjetno precej zaveda, kaj. Ne bom rekel, da večina, ker nekateri si tega ne bodo nikoli priznali, saj bi šlo v njihovo škodo. To pa najbolj šteje. In ker ta presneta zima dela zgago, nam mora nekdo pomagati, nam, nedolžnim, nič krivim.
In kdo sploh lahko? Ja država! Ampak če se država tega loti kolikor toliko zagnano in resno, če upošteva vse znanje na tem področju, ki ga človeštvo trenutno ima, potem je pa vik in krik. Ne, tega pa ne, saj nas bo čisto onemogočila, zmanjšala nam bo standard, ogrozila bo naš življenjski slog, "zahodni način življenja". Haha, prav zabavno jih je poslušati. Ja, črni humor je to, dejansko ti začne iti že kar malo na jok, ko ugotoviš, da pravzaprav skoraj nimamo možnosti, da bi kaj storili v tej smeri. In da bodo naši otroci, vnuki, pravniku (kolikor jih še bo) plačevali naš zapitek, naš nedotakljivi zahodni življenjski slog. Živel, živel, živel! Sicer pa, kako je že rekel tisti francoski kralj, "sončni kralj" (kako pomenljivo ime tudi za današnje čase) Ludvik štirinajsti? "Za mano potop." Že takrat so znali, nismo mi originalni!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
