V razpravah o novem zakonu o RTV poslušamo izjave vodilnih ljudi RTV Slovenija o njihovih pričakovanjih, da bodo novinarji spoštovali standarde BBC. Nikogar od njih pa nismo slišali, da bi morali enako visoke standarde uveljavljati tudi uredniki TVS. Glede na razmere na RTV sem prepričana, da takih pričakovanj ne izražajo niti v internih komunikaciji z uredniki, kaj šele javno.
Vsak, ki je vsaj malo prisluhnil razpravam na TVS, tako tistim še pred referendumsko kampanjo, pa tudi zdaj, ko naj bi veljala pravila kampanje, se je zlahka prepričal, kako daleč od teh standardov je uredništvo TVS. Izbira sogovornikov, minutaža, namenjena eni oziroma drugi strani, pristranskost voditeljev, selekcija posnetkov v pogovornih oddajah, vse govori o neobjektivnost uredništva. Ne gre za zdrse, ampak za manipulativnost, s katero ne služijo javnosti, pač pa politični opciji, ki obvladuje RTV. Tega niti ne skrivajo.
Ko slišijo kritike na račun uredniške prakse, jih zavrnejo s sklicevanjem na RTV varuha. Očitki kritikov naj bi bili brezpredmetni, saj pravice gledalcev in poslušalcev brani tudi varuh. Pa to ne drži, ne brani jih, tudi varuh ne. Ko sem bila seznanjena, da je nekdanji predsednik republike Milan Kučan trikrat prosil urednico informativnega programa TVS Jadranko Rebernik za objavo popravka, saj ni bil udeleženec nekega političnega sestanka, kot je to dvakrat objavila TVS, sem z zavrnitvijo objave seznanila tudi Marico Uršič Zupan, sedanjo varuhinjo. Odgovor varuhinje je bil po vsebini podoben odgovoru urednice. "Če pritožnik meni, da je odgovorni urednik zahtevek neutemeljeno zavrnil, ima možnost pritožbe na sodišču. Ker je torej ta pravica zakonsko dobro varovana in vključuje tudi sodno varstvo, se kot varuhinja pravic gledalcev, ki teh pristojnosti nimam, z njo praviloma ne ukvarjam, temveč pritožnike le napotim na zakonsko predvideno pot," je 22.6.2022 zapisala varuhinja. Tako si torej sedanja vodilna struktura TVS, vključno z varuhinjo, predstavlja skrb za objektivno obveščenost gledalcev. Prek sodišča. Gledalci pa naj se obrišejo pod nosom za točnost in ažurnost informacij. Ne dvomim, da se podobno dogaja tudi drugim gledalcem.
Malo je tej strukturi mar za gledalce, pa tudi za gledanost programov, saj služijo predvsem političnemu gospodarju, ki ima svojo zelo jasno agendo. Zato je toliko bolj sprevržen argument, ki ga na soočenjih kot lajna ponavljajo zagovorniki starega zakona o RTV, da bo novi zakon politiziral RTV. Je sploh mogoče bolj politizirati RTV, kot je sedaj? Saj je celotna sedanja vodilna struktura, od direktorja TVS do urednikov in večine članov sveta RTV tesno povezana z eno politično stranko. Delujejo enoglasno kot en mož, je jasno in glasno povedal svetnik RTV Slavko Kmetič. So strankina udarna pest, ki jo RTV zanima zgolj kot sredstvo politične propagande. Žalostna resnica pa je, da lahko RTV pade še nižje, kot je zdaj. Če bodo zagovorniki starega zakona na referendumu uspeli ohraniti zakon, bodo imeli široko odprta vrata, da svoje strankarsko enoumje razširijo še na kulturni, izobraževalni, gospodarski in vse druge programe. Si res želimo naprej v zdaj že oddaljeno preteklost?
Pri referendumu o RTV ne gre za leve ali desne, ne gre za politične simpatije. Gre za opredelitev, ali želimo javno RTV kot enega od najpomembnejših gradnikov demokracije, ki nikdar ne more biti enostrankarska. Lahko je samo pluralna in spoštljiva, ali pa demokracije ni. Gre za zaščito javnega dobrega, katerega nosilec so tudi visoki profesionalni standardi. Tudi standardi BBC, ki pa ne morejo veljati le za novinarje, pač pa morajo prvenstveno veljati za urednike, za poslovodstvo RTV in za člane sveta RTV. Odločitev je naša. Glede na dejstvo, da je stari zakon omogočil hudo zlorabo RTVS, je čas za rešitve, ki jih ponuja novi zakon. Čas je, da gremo v prihodnost.
